V živo z 42. redovniškega dneva v Mariboru

MARIBOR (sreda, 21. september 2016, RV) – V Mariboru poteka 42. redovniški dan z geslom Sveto leto usmiljenja. Med dopoldanskim delom programa v Zavodu Antona Martina Slomška je bila molitev ter pričevanja p. Ernesta Benka OFMConv; Katarine Nzobandore ter  s. Emanuele Žerdin FBS. Med pričevanji je prepeval p. Janez Ferlež. Popoldne je peš romanje proti stolnici, peti rožni venec Božjega usmiljenja ter sveta maša. Somaševanje vodi mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl.

Uvodni molitveni del

Pričevanje p. Ernesta Benka OFMConv

Pesem p. Janeza Ferleža

Pričevanje Katarine Nzobandora

Pesem p. Janeza Ferleža

Pričevanje s. Emanuele Žerdin

Moliev, rožni venec Božjega  usmiljenja

Pozdrav

Uvod v mašo

Pridiga mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla
Drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre!

»Usmiljeno se je ozrl name in me poklical!«

Jezus se je v današnjem evangeliju usmiljeno ozrl na mitničarja Mateja in ga povabil. Jezus ve, kdo je Matej, da je grešnik. Videl je, da v svojem srcu  hrepeni po drugačnem življenju, po tistem za katerega nas je Bog ustvaril: ne da smo zaprti v svoj ozek svet, ampak da odgovorimo na Ljubezen, ki edina lahko človeka prerodi. To je začutil Matej, ko je pred njim stal Jezus: začutil je, da pred njim stoji Ljubezen, odpuščanje in zdravilo. Jezusovo ime je »Bog rešuje«.

Sam Jezus pravi:«da je prišel iskat grešnike!«

Odrešenje se začenja, ko pustimo, da se Bog na nas ozre. Gre za srečanje dveh ljubezni: Kristusove, ki nas išče, se na nas ozre in povabi, da gremo za njim. Človek lahko ta dar sprejme ali zavrne.  Kdor sprejme povabilo in se nanj odzove, pot tega postane pot Kristusovega učenca.

To je temelj vsakega redovniškega in duhovniškega poklica. Bolj močno in osebno je moje doživetje Božjega dotika in poklicanosti, bolj trden je moj poklic.

Na misel mi prihaja geslo sedanjega papeža Frančiška, ki je bilo njegovo škofovsko in ga je ohranil tudi, kot papež. »Miserando atque eligendo« (Z usmiljenjem in izvolitvijo). Nastal je ravno ob premišljevanju današnjega evangelija, ko je Jezus pogledal z usmiljenjem na Mateja, ga izvolil/poklical/:«Hodi za menoj!«.

Sam papež razlaga to svojo izbiro gesla:« pri 17. letih sem na poseben način doživel ljubečo prisotnost Boga v mojem življenju. Med spovedjo sem začutil, kako se je mojega srca dotaknilo usmiljenje Boga, ki me je s pogledom nežne ljubezni poklical v posvečeno življenje po vzgledu ustanovitelja Družbe Jezusove Ignacija Lojolskega!«

Bogu posvečene osebe smo poklicani, da pričujemo, da se je Bog v svojem usmiljenju dotaknil naših src, da nas je osebno povabil, na to pot, po kateri hodimo. Pot po kateri hodimo je pot za Jezusom.

Naše pričevanje mora biti najprej z življenjem. Da smo veseli in hvaležni za ta dar,  da se je Bog osebno ozrl na nas, da je to pot, ki napolnjuje naša srca  s srečo in veseljem.

Nič ne pomagajo ure in ure našega apostolata, če iz našega obraza in življenja ne odseva lepota in sreča, ki sad tega, da  se nas je Bog dotaknil in nam odpustil.  Šele potem smo v moči Sv. Duha in njegove ljubezni postali njegove  priče.

Danes smo tukaj, da se Bogu zahvalimo za ta dar, ki smo ga bili deležni.

Tukaj smo, da Boga  tudi prosimo, da bi znali in zmogli vsak dan vstopati v odnos  z Njim in mu slediti vsak s tisto karizmo, ki je lastna ustanovi, ki je postala naša družina: eni z molitvijo,  drugi s katehezo, nekdo z učenjem, z duhovnim vodstvom in duhovnimi vajami, nekdo z oskrbovanjem bolnih in revnih, drugi zopet z oznanjevanjem evangelija, ali pa z različnimi deli usmiljenja…

Vsako naše poslanstvo razodeva to novo življenje, ki nam je bilo podarjeno: da ne živimo več zase, kakor Jezus ni živel zase, ampak za Boga in za bližnjega.

Smo v svetem letu usmiljenja, ki je za vse nas velika priložnost, da na eni strani se pustimo, da se nas to Božje usmiljenje osebno  dotakne, po drugi strani pa, da to usmiljenje tudi širimo s tem, da približamo ljudem življenjsko moč evangeljskih blagrov  in da ob tem doživijo vrednost dobrote in preprostega življenja.

Danes se vam želim drage redovnice in redovniki zahvaliti za vaše pričevanje v Cerkvi na Slovenskem in še posebej za služenje in pričevanje v naši mariborski nadškofiji.

Sam si želim, da bi redovništvo dobilo novo spodbudo in novo vitalnost. Iz zgodovine Cerkve vemo, da takrat, ko je bilo redovništvo živo in močno, je bila živa in zdrava tudi Cerkev.  Vsi si želimo, da bi Cerkev v Sloveniji še bolj živo odražala svojo vitalnost tudi danes v teh novih razmerah, zato je tako pomembno vaše življenje ni pričevanje, drage redovnice in redovniki.

Cerkev se danes srečuje z manjšim številom duhovnih poklicev, prav tako tudi ve redovnice in redovniki. Ne smemo izgubiti zaupanja in poguma. Potrebno je še bolj vneto moliti in delati za nove duhovne, misijonarske in redovne poklice. To pa pomeni, da se ne smemo oddaljiti od mladih. Presenečen sem bil, ko so mi skavti pokazali anketo, ki so jo naredili med mladimi. Ta kaže, da med mladimi ne ugaša želja po duhovnem, da iščejo Boga, želijo ga najti in srečati.

Zato je pomembno, da se mladim znamo približati in jim ponuditi možnosti različnih poti, ki jih lahko vodijo k Bogu. Potem pa lahko računamo tudi na nove poklice.

Na praznik sv. Mateja, ki je sprejel Božji usmiljeni pogled in nanj odgovoril naj bo naša skupna prošnja, da bi nam srečevanje z Gospodom pomagalo, da bomo spoznali,  kako so poleg vsakodnevnega dela in obveznosti pomembni trenutki, ko se krepi in utrjuje naša vera in naša poklicanost, kajti samo tako bomo vsak dan našli svoj temelj in resničnost naše poklicanosti. S tem pa bomo tudi pričevalni z veseljem v srcu, kar pa je največji prepoznavni znak tistih na katere se je Gospod osebno ozrl in jih povabil.

Amen