Sveti oče med jutranjo homilijo o duhovni potrtosti, ki se jo premaga z molitvijo

VATIKAN (torek, 27. september 2016, RV) – Papež Frančišek je med homilijo, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte, izhajal iz vprašanja: »Kaj se zgodi v srcu, kadar nas prevzame 'duhovna potrtost'?« Sveto mašo je papež daroval za hčere krščanske ljubezni oz. sestre usmiljenke, saj se Cerkev danes spominja sv. Vincencija Pavelskega. V središču njegovega premišljevanja pa je bil sicer lik Joba. Ob njegovi zgodbi je sveti oče poudaril predvsem pomen tišine in molitve pri premagovanju najtemnejših trenutkov.

Job je bil v težavah, izgubil je vse, tudi otroke. Počuti se izgubljenega, vendar pa Gospoda ne preklinja. Doživlja veliko »duhovno potrtost« in pred Bogom si »da duška«. Toda je kakor »otrok pred svojim očetom«; kakor si je pred Gospodom dal duška tudi prerok Jeremija, ne da bi pri tem kadarkoli preklinjal.

Duhovna potrtost se zgodi vsem
»Duhovna potrtost je nekaj, kar se zgodi vsem.« Lahko je bolj močna ali bolj šibka. Je tisto temačno duševno stanje, brez upanja, nezaupljivo, brez volje do življenja, ko se ne vidi konca predora, ko je v srcu in v mislih veliko nemira. Zaradi duhovne potrtosti se počutimo, kakor da bi bila duša stisnjena. Nič ji ne uspeva in ne želi si živeti; meni, da je smrt boljša. To se je dogajalo z Jobom: »Bolje je umreti kakor živeti tako.« Razumeti moramo, kadar je naš duh v tem stanju razširjene žalosti, ki nam skoraj ne da dihati. Zgodi se namreč vsem, vsem nam. In razumeti je treba, kaj se takrat dogaja v srcu. To vprašanje si moramo zastaviti.

»Kaj je potrebno storiti, kadar doživljamo te temačne trenutke, zaradi kakšne družinske tragedije, bolezni, česarkoli, kar me potiska k tlom?« Nekdo lahko vzame uspavalno tableto in se tako »oddalji od dejstev«, kdo drug popije »dva, tri, štiri kozarčke«. To, je posvaril papež Frančišek, ne pomaga. Današnja liturgija nam kaže, kaj moramo storiti s to duhovno potrtostjo, ko smo mlačni, ko se počutimo na tleh in nimamo upanja. Odgovor smo slišali v psalmu: »Naj pride pred tebe moja molitev.«

Odgovor je molitev
Potrebno je moliti, je nadaljeval papež. Veliko moliti, kakor Job: noč in dan vpiti, dokler Bog ne nagne svojega ušesa. »To je molitev trkanja na vrata, toda z močjo! 'Gospod, naveličan sem nesreč. Moje življenje je na robu podzemlja. Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo, postal sem kakor mož, ki je vso moč izgubil.'« Kolikokrat se počutimo tako nemočne. Gospod sam nas uči, kako moliti v teh težkih trenutkih: »'Gospod, položil si me v najglobljo jamo. Name se je znesla tvoja srditost. Naj pride pred tebe moja molitev.'« »To je molitev: tako moramo moliti v najtežjih trenutkih, najtemnejših, v največji potrtosti, ko smo najbolj potolčeni, v trenutkih, ki nas potolčejo. To pomeni moliti s pristnostjo. In dati si duška, kakor si je dal duška Job. Kot otrok.«

Jobova knjiga nadalje govori o tišini prijateljev. Pred osebo, ki trpi, je poudaril papež, besede lahko storijo veliko slabega. Tisto, kar šteje, je biti blizu, dati čutiti bližino; toda ne na dolgo govoriti.

Tišina in bližina
Ko neka oseba trpi, ko je v duhovni potrtosti, je treba govoriti kar se da malo. Pomagati je treba s tišino, z bližino, z ljubkovanjem, z molitvijo k Očetu. »Prvo: prepoznati v sebi trenutke duhovne potrtosti, ko smo v temi, brez upanja, in vprašati se, zakaj. Drugo: moliti h Gospodu, kakor nas danes liturgija s Psalmom 87 uči moliti v trenutku teme: 'Naj pride pred tebe moja molitev, Gospod.' In tretje: ko se približam osebi, ki trpi, bodisi zaradi bolezni, kakršnegakoli trpljenja, a ki je v potrtosti, tišina – toda tišina z veliko ljubezni, z bližino, z ljubkovanjem. Brez govorov, ki na koncu ne pomagajo, ampak ji tudi škodujejo.«

Prosimo Gospoda – tako je papež Frančišek zaključil – da bi nam dal te tri milosti: milost, da prepoznamo duhovno potrtost; milost, da bi molili takrat, ko bomo podvrženi temu stanju; in milost, da bi znali spremljati osebe, ki trpijo zaradi težkih trenutkov žalosti in duhovne potrtosti.