Kardinal Franc Rode: Naj Gospod podpira delo treh pastirjev, ki so tukaj…

BAZILIKA SV. PETRA (sreda, 28. september 2016, RV) – »Bratje in sestre, zbrani ob grobu prvaka apostolov sv. Petra smo tukaj na svetoletnem romanju, kot zahvala za pred desetimi leti nove slovenske škofije. Naj Gospod podpira delo treh pastirjev, ki so tukaj in jih iz srca pozdravljam in vseh vas, njihovih sodelavcev in vsega vernega ljudstva, da bi v tem svetem letu usmiljenja vsi doživeli lepo srečanje z Njim, ki nas ljubi, ki nas je prvi ljubil.« S temi besedami je kardinal Franc Rode uvedel v sveto mašo, ki jo je daroval pri oltarju katedre sv. Petra v baziliki sv. Petra tretji dan romanja treh škofij.

Uradni posnetek celotne svete maše v baziliki sv. Petra

Uvod

Pridiga

Spoštovani sobratje škofje in duhovniki, spoštovani gospod veleposlanik, dragi romarji iz Slovenije!
1) Deset let je minilo od ustanovitve treh novih slovenskih škofij, Murske Sobote, Celja in Novega mesta. Deset let že raste zavest pripadnosti novemu središču, vaši krajevni Cerkvi. Ob tem naj raste tudi nov čut odgovornosti za oznanjevanje evangelija in za pričevanje zvestobe z življenjem. Naj se razvija in širi omrežje dobrodelnosti. Naj verniki teh škofij čedalje bolj postajajo sol zemlje in luč sveta.

2) Tu smo zbrani na grobu apostola Petra, ki mu je Jezus rekel: »Ti si Peter Skala, na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Smo v bližini njegovega naslednika, papeža Frančiška, in se hvaležno spominjamo tudi Benedikta XVI., ki je nove škofije leta 2006 ustanovil.

 3) Ob tej Skali se vprašajmo, kako je z našo vero. To je ključno vprašanje za ta čas, ključno vprašanje tudi za naš narod. Ko je Janez Pavel II. leta 2003 opisal duhovno stanje v Evropi, je uporabil izraz »tiha apostazija«, se pravi odpad od vere brez hrupa. To je za nekatere narode na Zahodu očitno, ne bom jih našteval.

V Srednji Evropi se kristjani bolj uspešno borijo proti sekularizaciji in ne dopustijo, da bi vero odrinili v zasebno sfero, brez vpliva na javnost: Poljaki, Slovaki, Madžari, Hrvati. Ti ostajajo zvesti Cerkvi in krščanskim izročilom. Pri pravoslavnih narodih opažamo, da ima Cerkev častno mesto v družbi, da jo mediji spoštujejo ali vsaj ne blatijo. Ponekod opažamo novo pomlad vere, na primer v Rusiji, kjer so v zadnjih letih zgradili 30.000 novih cerkva.

Kaj pa pri nas? Kaj je s tem narodom, ki je bil pred drugo svetovno vojno eden najbolj katoliških v Evropi? Po zadnjih, dokaj zanesljivih podatkih, se 68 odstotkov Slovencev izjavlja za kristjane. Nedolgo tega jih je bilo še 75 odstotkov. Vernost v narodu torej očitno upada.

Leta 2008 je Benedikt XVI. slovenskim škofom na obisku ad limina dejal: »Temeljni izziv, s katerim se sooča Cerkev na Slovenskem, je sekularizacija zahodnega kova, ki se izraža v vročičnem hlastanju po materialnih dobrinah, upadanju rojstev, v manjšem številu tistih, ki hodijo v cerkev, v manjšem zanimanju pri mladih za duhovniški in redovniški poklic.« Te papeževe besede potrjujejo župniki, ki ugotavljajo sicer ne množično, a stalno rahlo upadanje števila vernikov pri nedeljski maši. Iz leta v leto se zmanjšuje tudi število krstov. Padlo naj bi na 50 odstotkov, in to tudi v tradicionalno vernih farah.

Tako Slovenija postaja vse bolj misijonska dežela. Vsak dan lahko srečate ljudi, ki jim vera ne pomeni nič. Lahko srečate ljudi, ki so prav sovražni do Cerkve in vernikov. Najraje bi videli, da nas ne bi bilo. Če pa že smo, naj bomo čim manj opazni v javnosti. Mediji na splošno niso naklonjeni Cerkvi ali pa ji ne posvečajo velike pozornosti. Marsikdaj raje poudarjajo njene slabosti kot pa njeno veliko delo, ki ga opravi pri vzgoji mladine in ohranjevanju duhovnih in moralnih vrednot. Naša šola je edina v Evropi, poleg Albanije in nekaterih drugih manjših držav, ki ne spoštuje določb evropske komisije o človekovih pravicah, da morajo odgovorni zagotoviti otrokom vzgojo, ki je v skladu z verskim prepričanjem njihovih staršev. In kakšne razloge imajo za to? Nerazumevanje in strah, morda celo nerazumljivo sovraštvo in predsodke do vere in Cerkve. Kot da je vera nekaj nepotrebnega, nekaj, kar je zastarelo, preseženo, celo škodljivo za človeka. Čudno, da slovenski kristjani ne znamo glasneje povedati, da je vera nekaj lepega in da želimo, da tudi v javnosti najde svoje mesto.

Morali bi prisluhniti še vedno aktualnim besedam, ki nam jih je leta 2000 namenil Janez Pavel II. ob našem svetoletnem romanju v Rim: »Spodbujam vas k večjemu pogumu in zdravi samozavesti, ki naj se izraža tudi v vašem udejstvovanju v javnosti. Pol stoletja totalitarne vladavine je pustilo v marsikaterem kristjanu občutek manjvrednosti in strahu. Čas je, da te strahove premagate.«

Je vera res tako nepomembna, je res tako odveč? Morda za človeka, ki živi na površju, v raztresenosti, odtujen sebi, v nemirnem pehanju za materialne dobrine, v strastnem iskanju užitkov. A to dolgoročno vodi v obup in žalost. V resnici je vera temeljnega pomena za človeka, kar odgovarja na njegova najgloblja vprašanja o smislu vsega, kar obstaja, o smislu življenja in smrti. Ta vprašanja si zastavlja človek, odkar je na svetu, in izhajajo iz spoznanja, da je vse minljivo in da je sreča, ki jo išče na tem svetu, nedosegljiva. Upanje, da je to srečo mogoče nekje doseči, pa me že usmerja k Bogu. Bog, vir sreče, ki jo iščem, je že stopil v moje življenje.

4) In tu pride naproti Božja beseda, ki prihaja kot luč v temine človekovega iskanja. »V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina ... Ne, da smo mi ljubili Boga, temveč on nas je prvi ljubil« (1 Jn 4,10).

Bog človeka nenehno vabi k sebi in mu ponuja svojo ljubezen, kot pogosto poudarja papež Frančišek. Od njega pričakuje samo preprosto, ponižno srce. Kajti spoznanje Boga je milost, dana malim: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25).

Srečanje z Bogom v veri je kot novo rojstvo za človeka. V njem človek končno odkrije svojo podobo. Novo rojstvo pa je zanj kot vstop v kraljestvo svobode in prej neznane sreče.

5) Leta 386 je imel mladi učitelj retorike Aurelius Augustinus, doma iz Tagaste v Severni Afriki, izredno doživetje. Avguštin je star 33 let. Briljanten, bister, njegov pogled na svet je pogled pesnika. Prebral je vse, kar je bilo na voljo v tistem času. Genialno radoveden se zanima za vsa področja človeške znanosti. V Milanu slovi kot izvrsten profesor retorike. Nenehno in vztrajno išče resnico. Nekega dne pa se v kraju Casiciacum zgodi nekaj, kar je kasneje izrazil z nepozabnimi besedami: srečanje z Bogom. »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si znotraj, v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, grdoba sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj« (Izpovedi 10, 27).

Poudarek je tu v nasprotju med znotraj in zunaj. Avguštin doživi ta prehod od zunaj v svojo notranjost, ko sreča večno davno in večno novo Lepoto, kar je drugo ime za Boga. S temi besedami nas Avguštin še danes nagovarja. V srečanju z Bogom se mu je odkrila njegova notranjost. Sam tega ne bi zmogel. Človekova notranjost – njegova duša, njegov jaz, njegova istovetnost – je svetišče, nedostopna skrivnost, ki se razkrije samo v srečanju z Bogom. To srečanje je kakor novo rojstvo. Z novim rojstvom človek odkrije svobodo in občuti prej neznano srečo. »Kadar bom z vsem bitjem priklenjen nate,« pravi Avguštin, »ne bo zame bolečine in truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s teboj« (Izpovedi 10,28).

V srečanju z Bogom ne gre torej za odvisnost ali podrejenost nekomu tujemu, kot so trdili ideologi ateizma. V izkustvu novega rojstva srečam Boga kot izvor in temelj moje svobode. Bog, ki mi razkrije mojo notranjost, mojo podobo, je edina pot, da pridem do sebe. On je garant mojega dostojanstva in moje nedotakljivosti. Že v Stari zavezi mi namreč zagotavlja: »Poklical sem te po imenu. Dragocen si v mojih očeh, spoštujem te in ljubim« (Iz 43,4).

6) Tako je to. Srečanje z Bogom – novo rojstvo. Pot do sebe in odkritje svoje prave podobe. Tiste podobe, ki ima svoj vzor v Bogu. To je moja najbolj osebna zgodba, ki se imenuje vera. Kdo si ne želi tega srečanja, ki je novo rojstvo, v svobodi in sreči? Vsi smo poklicani k temu. »Vsi kristjani ... so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni,« pravi II. vatikanski koncil. Z drugimi besedami: vsi smo poklicani k svetosti. Se vam beseda upira? Brez razloga. Biti svetnik pomeni preprosto živeti resno in odgovorno kot kristjan, spolnjevati temeljno zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,32).

Biti luč za druge, ki jih mučijo dvomi, ki jih tare malodušje spričo teže dneva, vlivati pogum obupanim, veselje žalostnim, bližino osamljenim. Biti luč zlasti tistim, ki hodijo v temi nevere in jim pokazati »večno davno in večno novo Lepoto«, ki je naš Bog, naša radost in upanje naših src.

Papež Benedikt XVI. je leta 2009 takole opisal položaj vere v današnjem svetu: »V našem času je v obširnih predelih sveta vera v nevarnosti, da usahne, kot plamen, ki mu pohaja gorivo. Naša prvenstvena naloga je, da bo Bog navzoč v tem svetu, omogočiti ljudem dostop do njega. Resnični problem v tem trenutku je, da Bog izginja iz človekovega obzorja in da je s pojemanjem svetlobe, ki prihaja od njega, človeštvo vse bolj zmedeno.«

Storiti, da bo Bog navzoč v našem narodu, omogočiti našemu človeku dostop do njega. Biti priče Boga ljubezni v sodobnem svetu, pomagati slovenskemu človeku, da odkrije Njegov obraz usmiljenja. To je naša naloga v tem času notranje praznine, tesnobe in osamljenosti. Živeti preprosto v zavesti, da nas je Bog »iz teme poklical v kraljestvo svojega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov« (Kol 1,13), da smo pri njem našli milost in usmiljenje.

7) V tem mestu, kjer sta svojo vero potrdila s svojo krvjo apostola Peter in Pavel in v bližini Petrovega naslednika papeža Frančiška, utrdimo svojo vero in zavest pripadnosti sveti Cerkvi z novo odločitvijo za Kristusa, kot nam je svoj čas naročil sv. Janez Pavel II.: »Ni dovolj, da se sklicujemo na dediščino iz preteklosti. Vsaka krščanska generacija se mora ponovno odločiti za Kristusa. Pa tudi vsak kristjan.« Jaz in ti. Vsak dan.