TBILISI (petek, 30. september 2016, RV) – »Zahvaljujem se vsemogočnemu Bogu, da mi je dal priložnost obiskati to blagoslovljeno deželo, kraj srečanja in vitalne izmenjave med kulturami in civilizacijami, ki je v krščanstvu, vse od oznanjevanja sv. Nine (Nino) na začetku 4. stoletja, našla svojo najglobljo identiteto in zanesljiv temelj svojih vrednot.« S temi besedami se je začel prvi nagovor papeža Frančiška na gruzijskih tleh. In sicer med srečanjem s predstavniki oblasti, civilne družbe ter diplomatskega zbora na dvorišču predsedniške palače v glavnem mestu Tbilisi.
Sv. Janez Pavel II. je med svojim obiskom Gruzije novembra 1999 zatrdil: »Krščanstvo
je postalo seme nadaljnjega razcveta gruzijske kulture.« To seme še naprej rojeva
sadove, je dejal papež Frančišek, ki je zatem s hvaležnostjo spomnil na srečanje v
Vatikanu lani, in na dobre odnose, ki jih je Gruzija vedno ohranjala s Svetim sedežem.
Posebej se je zahvalil predsedniku, za povabilo in za njegove besede dobrodošlice
v imenu državnih oblasti in celotnega gruzijskega naroda.
Naraven most in stičišče
»Večstoletna zgodovina vaše domovine kaže ukoreninjenost vrednot, ki jih izraža
njena kultura, njen jezik in njene tradicije in ki državo v celoti ter na rodoviten
in značilen način vključujejo v strugo evropske civilizacije; istočasno, kakor opozarja
njen zemljepisen položaj, je skoraj naraven most med Evropo in Azijo, stičišče, ki
lajša komunikacije in odnose med narodi, ki je tekom stoletij omogočilo tako trgovanja
kot dialog in soočenje idej ter izkušenj različnih svetov.« Gruzijska himna ponosno
pravi: »Moja ikona je moja domovina … Čudovite gore in doline si delimo z Bogom.«
Domovina je torej kakor ikona, ki opredeljuje identiteto, zarisuje smernice in zgodovino;
medtem ko gore, ki se svobodno dvigujejo proti nebu, daleč od tega, da bi bile nepremagljivo
zidovje, dajejo sijaj dolinam, jih ločujejo in povezujejo, ko vsako naredijo drugačno
od drugih in vse solidarne, s skupnim nebom, ki se dviga nad njimi in jih varuje.
Nadaljevati pot miru in razvoja
Od razglasitve neodvisnosti Gruzije je minilo 25 let. V tem času, ko je ponovno pridobila
polno svobodo, je zgradila in utrdila svoje demokratične institucije in si prizadevala
iskati poti za zagotovitev kolikor je le mogoče vključujočega in pristnega razvoja.
Vse to ni šlo brez velikih žrtev, s katerimi se je narod pogumno soočil, da bi zaščitil
svobodo, po kateri je tako zelo hrepenel. »Želim vam, da bi se pot miru in razvoja
nadaljevala s solidarno zavzetostjo vseh sestavnih delov družbe, na način, da bi ustvarili
tiste pogoje stabilnosti, pravičnosti in spoštovanja zakonitosti, ki so sposobni pospešiti
rast in pomnožiti priložnosti za vse.«
Miroljubno sobivanje vseh narodov in držav v regiji
Nepogrešljiv vnaprejšnji pogoj takšnega pravega in trajnega napredka je miroljubno
sobivanje vseh narodov in držav v regiji. To pa zahteva, da se razvijajo občutki medsebojnega
cenjenja in upoštevanja, ki ne morejo zanemariti spoštovanja suverenih izključnih
pravic posameznih držav v okviru mednarodnega prava. Da bi se odprle poti, ki vodijo
k dolgotrajnemu miru in resničnemu sodelovanju, se je potrebno zavedati, da so načela,
bistvena za pravičen in trden odnos med državami, v službi konkretnega, urejenega
in miroljubnega sobivanja med narodi. Na preveč krajih na zemlji se namreč zdi, da
zmaguje logika, ki otežuje ohranjanje legitimnih razlik in spornih vprašanj – do katerih
lahko vedno pride – v mejah civilnega soočenja in dialoga, v katerem prevladajo razum,
umerjenost in odgovornost. To je še toliko bolj nujno v sedanjem zgodovinskem trenutku,
ko ne manjka nasilnih ekstremizmov, ki manipulirajo in izkrivljajo načela civilnega
in verskega značaja, da bi jih podjarmili temačnim načrtom prevlade in smrti.
Katerakoli razlika je lahko in mora biti izvir vzajemne obogatitve
Potrebno je, da bi v srcu vsi imeli na prvem mestu usodo človeškega bitja v njegovi
stvarnosti in da bi se potrpežljivo poskušali izogniti, da bi se razhajanja končala
v nasilju, katerega nadaljevanje je povzročitev ogromnih razdejanj za človeka in družbo.
Katerakoli razlika etničnega, jezikovnega, političnega ali verskega značaja, daleč
od tega, da bi bila uporabljana kot pretveza za spreminjanje razhajanj v konflikte
in konfliktov v neskončne tragedije, je lahko in mora biti za vse izvir vzajemne obogatitve
v korist skupnega dobrega. To zahteva, da posebnosti vsakogar lahko v polnosti obrodijo
sadove, in sicer predvsem z možnostjo, da v miru živi v svoji deželi ali da se tja
svobodno vrne, če je bil iz kakršnegakoli razloga prisiljen, da jo zapusti. Papež
Frančišek je tako nadalje zaželel, da bi bile javne odgovorne osebe še naprej pozorne
na situacije teh oseb, da bi si prizadevale za iskanje konkretnih rešitev, tudi onstran
nerešenih političnih vprašanj. Potrebna sta daljnovidnost in pogum, da se lahko prepozna
resnično dobro narodov in si zanj prizadeva z odločnostjo ter previdnostjo. Nepogrešljivo
pa je tudi vedno imeti pred očmi trpljenje oseb, da bi s prepričanjem nadaljevali
pot gradnje miru, vztrajno in naporno, a tudi privlačno in osvobajajočo.
Katoliška Cerkev, njen prispevek v družbi in dialog s pravoslavno Cerkvijo
»Katoliška Cerkev – ki je že stoletja prisotna v tej državi in se je še posebej
odlikovala s svojo zavzetostjo za človekovo napredovanje in dobrodelna dela – z gruzijskim
narodom deli njegove radosti in skrbi ter namerava nuditi svoj prispevek za blaginjo
in mir, preko aktivnega sodelovanja z oblastmi in civilno družbo. Iz srca želim, da
bi še naprej nudila svoj izvirni doprinos k razvoju gruzijske družbe, zahvaljujoč
skupnemu pričevanju o krščanski tradiciji, ki nas združuje, njenemu prizadevanju v
prid najbolj ubogih in preko prenovljenega ter razširjenega dialoga s starodavno gruzijsko
pravoslavno Cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi v državi.« Papež je nagovor
sklenil z besedami: »Bog naj blagoslovi Gruzijo in ji podari mir ter blaginjo!«
All the contents on this site are copyrighted ©. |