Papeževa homilija v Bakuju: Vsak dan prepletati votek vere in osnovo služenja

BAKU (nedelja, 2. oktober 2016, RV) – Vera in služenje: to sta dva bistvena vidika krščanskega življenja, ki nam ju danes predstavlja Božja beseda in katerima je bila posvečena homilija papeža Frančiška med današnjo sveto mašo. Le-to je daroval v cerkvi Brezmadežne, ki je del salezijanskega centra v azerbajdžanskem glavnem mestu Baku.

Bog svet spreminja tako, da spreminja naša srca

Glede vere sta Bogu namenjeni dve posebni prošnji. Prvo izgovori prerok Habakuk, ki Boga prosi, da bi posredoval in ponovno vzpostavil pravičnost in mir, ki so ju ljudje prelomili z nasiljem, spori in prepiri. »Doklej, Gospod, naj kličem na pomoč in ne uslišiš« (Hab 1,2), sprašuje prerok. Ko Bog odgovori, ne posreduje neposredno, situacije ne razreši na nenaden način, ne pojavi se z močjo. Nasprotno, povabi, da bi potrpežljivo čakali, ne da bi kadarkoli izgubili upanje. Pri tem poudari predvsem pomen vere, kajti človek bo živel zaradi svoje vere (glej Hab 2,4). »Tako Bog dela tudi z nami: ne ustreže našim željam, ki bi svet in druge rade spremenile takoj in neprestano, temveč meri predvsem na to, da bi ozdravil srce, moje srce, tvoje srce, srce vsakogar; Bog svet spreminja tako, da spreminja naša srca, in tega ne more storiti brez nas. Gospod namreč želi, da mu odpremo vrata srca, da bi lahko vstopil v naše življenje.« Prav ta odprtost Zanj, zaupanje Vanj, je »zmaga, ki premaga svet: naša vera« (1 Jn 5,4). Kajti ko Bog najde odprto in zaupljivo srce, lahko tam stori čudovite stvari.

Vera ni čarobna sila, ki se spusti z neba
Vendar pa imeti vero, živo vero ni lahko. Tu tako vidimo še drugo prošnjo, s katero se na Gospoda obrnejo apostoli v evangeliju: »Pomnoži nam vero« (Lk 17,5). To je lepa prošnja, molitev, s katero bi se tudi mi lahko vsak dan obračali na Boga. A Božji odgovor je presenetljiv in tudi v tem primeru preobrne prošnjo: »Če bi imeli vero …« On je tisti, ki od nas zahteva, da bi imeli vero. Kajti vera, ki je Božji dar in za katerega je vedno treba prositi, mora biti zmeraj negovana tudi z naše strani. Ni čarobna sila, ki se spusti z neba, ni dota, ki bi jo prejeli enkrat za vselej, niti ni nekakšna »super-moč«, ki služi reševanju problemov življenja. Vera, ki bi koristila zadovoljevanju naših potreb, bi bila namreč sebična vera, popolnoma osredotočena na nas same. Vere se ne sme zamenjati z dobrim počutjem, s tem, da smo potolaženi v duhu, ker imamo v srcu nekaj miru. Vera je zlata nit, ki nas povezuje z Gospodom, čisto veselje, da smo z Njim, da smo združeni z Njim; je dar, ki je vreden celega življenja, a ki obrodi sad, če prispevamo svoj delež.

Vera in služenje – podoba preproge: votek in osnova
»In kateri je naš delež? Jezus nam da razumeti, da je to služenje.« V evangeliju namreč takoj po Njegovih besedah o moči vere sledijo besede o služenju. Vere in služenja ni mogoče ločiti. Sta tesno povezana, medsebojno »zavozlana«. Papež Frančišek je to razložil s podobo, ki je v Azerbajdžanu dobro poznana, to je s podobo preproge. »Vaše preproge so prava umetniška dela in izvirajo iz starodavne zgodovine. Tudi krščansko življenje vsakogar prihaja od daleč, je dar, ki smo ga prejeli v Cerkvi in ki izvira iz srca Boga, našega Očeta, ki si želi iz vsakogar med nami narediti mojstrovino stvarstva in zgodovine. Vsaka preproga, kakor vi dobro veste, se tke glede na votek in osnovo; le s to strukturo se celota pokaže dobro urejena in skladna. Tako je za krščansko življenje: vsak dan ga je treba potrpežljivo tkati, prepletati med seboj votek in osnovo: votek vere in osnovo služenja.« Kadar se vera prepleta s služenjem, se srce ohranja odprto in mlado, ter se razširi v delanju dobrega. Takrat vera, kakor pravi Jezus v evangeliju, postane mogočna in dela čudovite stvari. Če hodi po tisti poti, zori in se krepi; pod pogojem, da ostane vedno združena s služenjem.

Služenje v sebi povzema celoten način krščanskega življenja
Toda kaj je služenje, se je nadalje vprašal sveti oče. Lahko mislimo, da je zgolj biti zvesti lastnim dolžnostim ali izpolnjevati dobra dela. A za Jezusa je veliko več. V današnjem evangeliju od nas, tudi z zelo močnimi in radikalnimi besedami, zahteva popolno razpoložljivost, življenje v polni razpoložljivosti, brez preračunavanj in brez koristi. In zakaj je Jezus tako zahteven? Ker nas je On tako ljubil, da je postal naš služabnik vse do konca (glej Jn 13,1), da je prišel, da bi »stregel in dal svoje življenje« (Mr 10,45). To se še sedaj zgodi vsakič, ko obhajamo evharistijo: Gospod pride med nas, in če smo še tako pripravljeni služiti mu in ga ljubiti, je On vedno pred nami, ko nam služi in nas ljubi bolj, kakor si predstavljamo in si zaslužimo. Podarja nam svoje lastno življenje. In nas vabi, da bi ga posnemali, ko nam pravi: »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj« (Jn 12,26).

Nismo torej poklicani služiti le, da bi imeli nekaj v povračilo, ampak da bi posnemali Boga, ki je postal služabnik iz ljubezni do nas. Prav tako nismo poklicani, da bi služili le včasih, ampak da bi živeli tako, da služimo. Služenje je način življenja, ali še bolje, v sebi povzema celoten način krščanskega življenja: služiti Bogu v adoraciji in molitvi; biti odprti in razpoložljivi; konkretno ljubiti bližnjega; z zagonom si prizadevati za skupno dobro.

Dve skušnjavi: mlačno srce in razmišljati kakor gospodarji
Skušnjav, ki oddaljujejo od služenja in življenje spremenijo v neuporabno, tudi vernikom ne manjka. Kjer ni služenja, je življenje neuporabno. Papež je opozoril na dve skušnjavi. Prva je dopuščanje, da srce postane mlačno. Mlačno srce se zapre v leno življenje in zaduši ogenj ljubezni. Mlačno srce se zapre v življenje, ki z lenobo zaduši ogenj ljubezni. Kdor je mlačen, živi, da bi ugodil lastnemu udobju, katerega ni nikoli dovolj in tako ni nikoli zadovoljen; počasi konča tako, da se zadovolji s povprečnim življenjem. Mlačen človek za Boga in druge pridrži le nekaj odstotkov svojega časa in svojega srca, ne da bi pri tem kdaj pretiraval, ampak se raje trudi varčevati. Njegovo življenje tako izgubi okus: postane kakor čaj, ki je bil resnično dober, a ga ohlajenega ni več mogoče piti. »Toda prepričan sem, da vi, ki vidite zglede, ki so bile v veri pred vami, ne boste dopustili, da bi vaše srce postalo mlačno. Celotna Cerkev, ki do vas goji posebno simpatijo, vas gleda in vas spodbuja: ste majhna čreda, ki je v Božjih očeh zelo dragocena!«

Druga skušnjava, v katero se ne pade, ker bi bili pasivni, ampak zaradi preveč aktivnosti, pa je »razmišljati kakor gospodarji«. To pomeni delati le zato, da bi pridobili ugled in bi »postali nekdo«. Takrat služenje postane sredstvo in ne več cilj, saj je cilj postal sloves; zatem pride še oblast, želja, da bi bili veliki. Med vami pa naj ne bo tako – nas vse spominja Jezus – ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik (Mt 20,26). Tako se gradi in krasi Cerkev.

»Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja je mir.«
Sveti oče je še enkrat spomnil na podobo preproge: »Vsakdo med vami je kakor čudovita svilena nit, a le če so med seboj dobro prepletene različne niti ustvarjajo lepo kompozicijo; same ne služijo. Vedno ostanite povezani, ponižno živite v dejavni ljubezni in veselju; Gospod, ki ustvarja harmonijo v različnosti, vas bo varoval.« Naj nam pomaga priprošnja Brezmadežne Device in svetnikov, še posebej sv. Terezije iz Kalkute, katere sadovi vere in služenja so sredi med vami. Njene so čudovite besede, ki povzemajo današnje sporočilo: »Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja je mir.«