Skupna izjava papeža Frančiška in Justina Welbya, canterburyjskega nadškofa

Skupna izjava njegove svetosti papeža Frančiška in njegove milosti Justina Welbya, canterburyjskega nadškofa
Pred petdesetimi leti sta se najina predhodnika papež Pavel VI. in nadškof Michael Ramsey srečala v tem mestu, posvečenim s službo in krvjo apostolov Petra in Pavla. Nadalje so, papež Janez Pavel II. in nadškofa Robert Runcie in George Carey ter papež Benedikt XVI. in nadškof Rowan Williams molili skupaj v tej cerkvi sv. Gregorja na Celiju, od koder je papež Gregor odposlal Avguština evangelizirat anglosaška ljudstva. Med romanjem na grobove teh apostolov ter svetih očetov, se tako katoličani kot anglikanci prepoznajo dediče zaklada evangelija Jezusa Kristusa in poklicanosti podeliti ga s celim svetom. Blagovest Jezusa Kristusa smo prejeli  po svetih življenjih mož in žena, ki so pridigali evangelij z besedami in dejanji in nam je bilo tako naloženo in spodbujeno po Svetem Duhu, da smo Kristusove priče »vse do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Enotni smo si v prepričanju, da danes 'skrajne meje sveta', nima le geografskega pomena, temveč klic, ponesti zveličavno evangeljsko sporočilo še na poseben način tistim, ki so na robu in obrobjih naših družb.

Med svojim zgodovinskim srečanjem 1966, sta papež Pavel VI. in nadškof Ramsey ustanovila Mednarodno anglikansko katoliško komisijo, da bi izvajala resen teološki dialog, ki bi »utemeljen na evangelijih ter na antičnih skupnih izročilih, vodil k tisti enosti v Resnici, za katero je molil Kristus.« Petdeset let po tem se zahvaljujeva za sadove Mednarodne anglikansko katoliške komisije, ki je proučila nauke, ki so povzročili razdore skozi zgodovino, z novega vidika medsebojnega spoštovanja in dejavne ljubezni. Danes sva še posebej hvaležna za dokumente ARCIC II, ki jih bova proučila in čakava na zaključke ARCIC III, s katerimi skuša iti naprej v novih situacijah in novih izzivih naše enosti.

Pred petdesetimi leti sta naša predhodnika prepoznala 'resne ovire', ki so preprečevale pot vzpostavitve popolne podelitve vere in zakramentalnega življenja med nami. Vendar pa si zvesta Gospodovi molitvi, da bodo njegovi učenci eno, nista pustila vzeti poguma, da ne bi začela pot, čeprav nista vedela, katere korake je potrebno storiti med potjo. Storjen je bil velik napredek na številnih področjih, na katerih smo bili tako na razen. Vendar pa so nove okoliščine prinesle nova nesoglasja med nami, še posebej glede posvečenja žensk in pred kratkim o vprašanjih glede človeške spolnosti. V ozadju teh razhajanj pa ostaja stalno vprašanje glede izvajanja oblasti v krščanski skupnosti. To so danes nekateri problematični vidiki, ki predstavljajo resne ovire za polno enost. Čeprav, kakor naša predhodnika, tudi midva še ne vidiva rešitev ovir, ki so pred nami, si ne pustiva vzeti poguma. Z zaupanjem in veseljem v Svetega Duha zaupava, da bosta dialog ter medsebojno prizadevanje poglobila naše razumevanje in nam pomagala razločevati Kristusovo voljo za svojo Cerkev. Zaupava v Božjo milost in previdnost vedoč, da bo Sveti Duh odprl nova vrata in nas bo vodil k vsej resnici (prim. Jn 16,13).

Omenjena razhajanja pa nam ne morejo preprečiti, da se ne bi medsebojno priznali za brate in sestre v Kristusu v moči našega skupnega krsta. Prav tako se ne smemo nikoli vzdržati in se ne razveseliti odkrivanja globine krščanske vere ali svetosti, ki jo odkrivamo v izročilu drugega. Ta razhajanja ne smejo prispevati k zmanjšanju ekumenskih prizadevanj. Kristusova molitev med zadnjo večerjo, da bi bili vsi eno (prim. Jn 17,20-23) je prav tako zapoved za današnje njegove učence, kot je bila takrat, v tistem trenutku tik pred njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem ter temu posledičnim rojstvom njegove Cerkve. Prav tako ne bi smela naša razhajanja ovirati naše skupne molitve. Ne samo, da lahko skupaj molimo, ampak moramo skupaj moliti in tako izraziti vero in veselje, ki sta nam skupna po Kristusovem evangeliju, starodavnih izpovedih vere ter v moči Božje ljubezni, ki jo posedanja Sveti Duh, da bi šli onkraj vsakega greha in razdeljenosti. Tako z našimi predhodniki spodbujava naše klerike in vernike, da ne bi prezrli ali podcenjevali tega očitnega občestva, ki nam je skupno, čeprav še ni popolno.

Širša in bolj globoka od razhajanj je skupna vera in naše skupno veselje v evangeliju. Kristus je molil, da bi njegovi učenci mogli biti eno, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). Živa želja po enosti, ki jo izražava v tej skupni izjavi, je tesno povezana s skupno željo, da bi možje in žene mogli verovati, da je Bog poslal svojega Sina, Jezusa na svet, da bi ga rešil zla, ki tlači in slabi vse stvarstvo. Jezus je iz ljubezni dal svoje življenje in ko je vstal od mrtvih, je premagal celo smrt. Kristjani, ki so sprejeli to vero, so srečali Jezusa in zmago njegove ljubezni v svojih življenjih, in to jih žene, da podelijo z drugimi veselje te Blagovesti. Najina sposobnost združiti se v hvali in molitvi Bogu ter pričevati to svetu, je utemeljena na zaupanju, da si delimo skupno vero ter v osnovni meri soglasje v veri.

Svet nas mora videti pričevati naše skupno udejanjanje te skupne vere v Jezusa. Lahko in moramo delovati skupaj, da bi obvarovali in ohranili naš skupen dom tako, da živimo, poučujemo in delujemo na način, ki spodbuja hiter konec uničevanju okolja, saj ta žali Stvarnika in ponižuje njegove stvaritve, da ustvarjamo načine tako osebnega kot skupnega obnašanja, ki pospešujejo trajnostni in celostni razvoj za dobro vseh. Lahko smo in si moramo biti edini, da skupaj podpiramo ter branimo dostojanstvo vseh ljudi. Človeška oseba je ponižana zaradi osebnega in družbenega greha. V kulturi ravnodušnosti, nas zidovi odtujenosti ločujejo od drugih, od njihovih bojev in njihovega trpljenja, ki jih prestajajo dandanes tudi številni naši bratje in sestre v Kristusu. V kulturi zapravljanja, so življenja najbolj ranljivih v družbi pogosto odrinjena na rob ali zavržena. V kulturi sovraštva smo priče nezaslišanim dejanjem nasilja, ki jih pogosto opravičuje izrojeno razumevanje vere. Naša krščanska vera pa nas pripelje do tega, da prepoznamo neprecenljivo vrednost vsakega človeškega življenja, ki ga spoštujemo preko del usmiljenja, poučevanja, zdravstvene oskrbe, hrane, čiste vode in zavetja in skušamo vedno rešiti spore ter graditi mir. Kot Kristusovi učenci spoštujemo svetost vsake človeške osebe in kot Kristusovi apostoli moramo biti njeni zagovorniki.

Pred petdesetimi leti sta se papež Pavel VI. in nadškof Ramsey navdihovala ob besedah Apostola: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14). Danes je to, 'kar je za nami' – žalostna stoletja ločitve – bilo v petdesetih letih prijateljstva delno ozdravljeno. Zahvaljujemo se za petdeset let Anglikanskega centra v Rimu, ki je namenjen srečanju in prijateljevanju. Postali smo prijatelji in sopotniki na romanju, se skupaj soočili s težavami in se medsebojno krepili tako, da smo se naučili ceniti darove, ki jih je Bog dal drugemu in jih sprejeti s ponižnostjo in hvaležnostjo kot svoje.

Kako nepotrpežljiva sva do napredovanja, da bi bili v polnosti združeni pri oznanjevanju vsem tako z besedami kot z dejanji zveličavnega in ozdravljajočega Kristusovega evangelija.  Za to dobivamo te dni veliko spodbudo preko srečanja med številnimi katoliškimi in anglikanskimi pastirji Mednarodne anglikansko katoliške komisije za enost in poslanstvo (IARCCUM), ki imajo na osnovi tega, kar je skupno in kar so generacije strokovnjakov ARCIC skrbno izluščile, živo željo nadaljevati poslanstvo sodelovanja in pričevanja vse do »skrajnih meja zemlje«. Danes se veseliva, da jih zadolživa in jih pošiljava naprej po dva in dva, kakor je Gospod poslal dvainsedemdeset apostolov. Naj bo njihovo ekumensko poslanstvo k tistim, ki so na obrobjih družbe, pričevanje za vse nas in naj iz tega svetega kraja, kakor Blagovest pred tolikimi stoletji, pride ven sporočilo, da katoličani in anglikanci delujejo skupaj iz skupne vere v Gospoda Jezusa Kristusa, da bi prinašali tolažbo v trpljenju; mir tja, kjer je spor; dostojanstvo tja, kjer je zanikano in potlačeno.

V tej cerkvi sv. Gregorja Velikega goreče kličeva blagoslov Svete Trojice nad nadaljevanjem dela ARCIC-a in IARCCUM-a ter nad vse tiste, ki molijo in tako prispevajo k vzpostavljanju enosti med nami.

Rim, 5. oktober 2016
Njegova milost Justin Welby
Njegova svetost Frančišek