Pri papežu avguštinci rekolekti: Jezus v središču. Biti oblikovalci občestva

VATIKAN (četrtek, 20. oktober 2016, RV) – Sveti oče je sprejel v avdienco avguštince rekolekte, ki so bili v teh zadnjih dneh zbrani na 55. generalnem kapitlju reda. Za temo so izbrali molitev svetega Avguština: Vse naše upanje je postavljeno v tvoje veliko usmiljenje. Daj nam to, kar zapoveduješ, in zapovej to, kar želiš.

Avguštinove besede govorijo o »možeh upanja«, ki so zmožni vse svoje zaupanje položiti v Božje usmiljenje, ki se zavedajo, da se samo s svojimi močmi ne morejo spoprijeti z izzivi, ki jim jih postavlja Gospod. »Vemo, da smo mali in nevredni. A v Bogu sta naša gotovost in veselje. On nikoli ne razočara. On je tisti, ki nas po skrivnostnih poteh vodi z ljubeznijo Očeta,« je dejal papež Frančišek v nagovoru.

Videti Gospoda v vsakem trenutku
Med tokratnim generalnim kapitljem so avguštinci rekolekti želeli pred Boga postaviti življenje svojega reda z vsemi željami in izzivi, da bi bil On tisti, ki bi jim dal luč in upanje. Papež je dejal, da se je treba vrniti k Bogu in ga prositi: »Daj nam to, kar zapoveduješ.« Kar ga prosijo, je Jezusova zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Prosijo torej za njegovo ljubezen, da bi bili zmožni ljubiti. »Bog nam je to ljubezen dal na mnogo načinov; Bog nam to ljubezen daje vedno in je navzoč v našem življenju.« Pomembno je pogledati v preteklost in se zahvaliti za mnoge prejete darove. Pot skozi zgodovino moramo opraviti skupaj z Gospodom, saj je on tisti, ki nam daje ključ, da to zgodovino razumemo. »Ne gre za to, da delamo zgodovino, ampak da odkrijemo Gospodovo navzočnost v vsakem dogodku, v vsakem življenjskem koraku,« je dejal papež Frančišek in nadaljeval, da jim preteklost pomaga vračati se h karizmi reda in jo okušati v vsej njeni svežini in celovitosti. Prav tako omogoča videti težave, ki so se pojavile in kako so bile premagane, da bi tako lahko pristopili k sedanjim izzivom, obenem pa gledali v prihodnost.

Jezus v središču življenja
Spomin na Jezusovo ljubezen v naši preteklosti nas spodbuja, da sedanjost živimo z navdušenjem in na vedno bolj pogumen način. Tako ga lahko prosimo: »Zapovej nam, kaj želiš.« Po papeževih besedah ta prošnja vsebuje »svobodo duha« in »razpoložljivost«. Pustiti, da nam Bog zapoveduje, pomeni, da je on gospodar našega življenja. Dobro namreč vemo, da če Bog ne zaseda mesta, ki mu pripada, ga bodo zasedli drugi. »Kadar je Gospod v središču našega življenja, je vse mogoče. Ni pomemben ne neuspeh ne katero koli drugo zlo, kajti on je v središču in on je, ki vse usmerja.«

Oblikovalci občestva
V nadaljevanju govora je Frančišek izpostavil, da jih Gospod v tem trenutku poziva, naj so njegovi »oblikovalci občestva«: »Poklicani smo s svojo navzočnostjo sredi sveta ustvarjati družbo, ki je zmožna priznati dostojanstvo vsake osebe in med seboj deliti dar, ki ga predstavljamo drug za drugega. Z našim pričevanjem o skupnosti, ki je živa in odprta za tisto, kar nam zapoveduje Gospod po dihu svojega Duha, bomo lahko odgovorili na potrebe vsake osebe z isto ljubeznijo, s katero nas je Bog ljubil.« Mnogo oseb čaka, da jim stopimo v srečanje in jih pogledamo s tisto nežnostjo, ki smo jo doživeli z Bogom. »To je moč, ki jo imamo, ne moč naših idealov in načrtov, ampak moč njegovega usmiljenja, ki spreminja in daje življenje,« je še dejal sveti oče.