Papež Frančišek obiskal jezuite na njihovi 36. generalni kongregaciji

RIM (torek, 25. oktober 2016, RV) – »Dragi bratje in prijatelji v Gospodu, medtem ko sem molil z mislijo, kaj vam bom rekel, sem se s posebno vznemirjenostjo spomnil zadnjih besed, ki nam jih je izrekel blaženi Pavel VI. ob zaključku naše 32. generalne kongregacije: »Tako, tako, bratje in sinovi. Naprej in Nomine Domini (v Gospodovem imenu). Hodimo skupaj, svobodni, pokorni, združeni v Kristusovi ljubezni v večjo Božjo slavo.«[1] S temi besedami je papež Frančišek začel govor jezuitom zbranim v kongregacijski dvorani na 36. generalni kongregaciji Družbe Jezusove. Potem ko so v preteklih dneh izvolili za novega vrhovnega predstojnika, p. Artura Sosa, nadaljujejo razpravo o vodstvu Družbe Jezusove in bodo v prihodnjih dneh patru generalu izvolili štiri asistente ad providentiam.

Govor papeža Frančiška

Tudi sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta nas spodbudila, »hoditi, kot se spodobi za klic, s katerim ste bili poklicani« (Ef 4,1) [2] ter »nadaljevati pot tega poslanstva v popolni zvestobi izvorni karizmi v cerkvenem in družbenem kontekstu, značilnem za začetek tega tisočletja. Kakor so vam večkrat rekli moji predhodniki, Cerkev vas potrebuje, računa na vas, še naprej se z zaupanjem obrača na vas, še posebej, da dosežete tiste fizične in duhovne kraje, kamor drugi ne pridejo ali imajo težave, da pridejo.«[3]

Hoditi skupaj – svobodni in pokorni – hoditi idoč na obrobja, kamor drugi ne pridejo, »pod Jezusovim pogledom ter s pogledom proti obzorju, ki je vedno večja slava Boga, ki nas vedno znova preseneča.« Jezuit je poklican »misliti – kot zatrjuje sv. Ignacij – in živeti v katerem koli delu sveta, kjer se pričakuje večja Božja služba in pomoč dušam« (Kons. 304). Dejstvo je, da »za Družbo ves svet mora postati njegov dom«, je govoril Nadal.[4]

Ignacij je pisal Borgiji glede kritike jezuitov, ki so jih imenovali »angelski« (Oviedo in Onfroy), ker so govorili, da Družba ni bila dobro ustanovljena in da bi jo bilo treba ustanoviti bolj duhovno: duh, ki jih vodi, je rekel Ignacij, »zanemarja stanje stvari v Družbi, ki so in fieri (nastajanju), razen nujnega (in) bistvenega«[5]. Zelo mi je všeč ta Ignacijev način gledanja stvari v njihovem nastajanju, dopolnjevanju, razen kar je bistveno. Ker to Družbo rešuje pred ohromelostmi ter jo osvobaja voluntarizma.

Ustanovna listina je »nujno in bistveno«, ki moramo vse dni imeti pred očmi, potem ko smo obrnili pogled k Bogu, našemu Gospodu: »Način Instituta je pot k Njemu.« Tako je bilo za prve tovariše, ki so predvideli, da bo tudi »za tiste, ki nam bodo sledili na tej poti«. Tako, da ne uboštvo ne pokorščina ali dejstvo, da nismo dolžni izpolnjevati nekaterih stvari, kot je molitev v koru, niso ne zahteve ne privilegiji,  ampak pomoč gibljivosti Družbe, da bi bili razpoložljivi in bi lahko »tekli po poti Kristusa, našega Gospoda (Kons. 582)«, odprti, zahvaljujoč zaobljubi pokorščine papežu, »zanesljivejšemu vodstvu Svetega Duha« (Ustanovna listina 3).V Formuli se kaže Ignacijeva intuicija in njena jedrnatost je v tem, da dovoljuje Konstitucijam, da poudarjajo, da je treba vedno upoštevati »kraje, čase in osebe« ter da so vsa pravila v pomoč – kolikor toliko – konkretnim stvarem.

Hoditi za Ignacija ni preprosto pohajkovanje, ampak se spreminja v nekaj kvalitetnega: je »korist« in napredek, iti naprej in delati kaj za druge. Tako hojo izražata dve Ustanovni listini, potrjeni od Pavla III. (1540) in Julija III. (1550), ko osredinjata delovanje Družbe na vero – njeno obrambo in oznanjevanje – in na življenje in učenje oseb. Tu Ignacij in prvi tovariši uporabljajo besedo korist (ad profectum[6] prim. Fil 1,12.25), ki je praktični kriterij razločevanja, lastnega naši duhovnosti.

Korist ni individualistična, ampak je skupna. »Namen te Družbe je, da se njeni člani z Božjo milostjo posvečajo ne le lastnemu zveličanju in popolnosti, marveč se s pomočjo iste milosti trudijo za zveličanje in popolnost bližnjega« (Ex 1, 2). In če se je na katero stran nagibala tehtnica v Ignacijevem srcu, se je k pomoči bližnjemu. Tudi je res, da se je razjezil, če so mu rekli, da je razlog, zaradi katerega se je kdo ustavil v Družbi v tem, »da bi tako rešil svojo dušo. Ignacij ni maral ljudi, ki bi bili dobri za lastno korist, ne bi bili pa razpoložljivi za službo bližnjemu« (Aicardo I, točka 10, str. 41).

Korist je v vsaki stvari. Ignacijeva formula izraža neko napetost: »ne le… ampak« in ta miselna shema, ki združuje napetosti – lastno zveličanje in popolnost ter zveličanje in popolnost bližnjega – začenši od zgoraj, od Milosti, je lastna Družbi. Usklajevanje te in drugih napetosti (kontemplacija in akcija, vera in pravičnost, karizma in ustanova, skupnost in poslanstvo…) ne pride po abstraktnih formulacijah, ampak se doseže v teku časa s tem, kar je Faber imenoval »naš način ravnanja«[7]. Stopajoč in »napredujoč« v hoji za Kristusom, bo Družba uskladila napetosti, ki jih različnost oseb in poslanstva, ki jih sprejema, neizbežno vsebujejo in povzročajo.

Korist ni elitistična. V Formuli Ignacij opisuje sredstva za večjo, bolj univerzalno korist (dobro), ki so prav duhovniška.  Vendar naj opozorim, da so dela usmiljenja všteta. Formula pravi: »če to ne ovira« usmiljenja! Dela usmiljenja – skrb za bolnike v bolnišnicah, priberačeni in razdeljeni dar, poučevanje otrok, potrpežljivo prenašanje nadlog… - so bila življenjski ambient, v katerem so se Ignacij in prvi tovariši gibali in živeli, njihov vsakdanji kruh. Bili so pozorni, da vse drugo ne bi predstavljalo oviro!

Končno je taka korist »tisto, kar nam najbolj dobro dene«. Gre za »magis«, tisti več, ki je ponesel Ignacija, da je začel s procesi spremljanja ljudi in vrednotenja resničnega vpliva v njihovem življenju, kar zadeva vero, pravičnost, ali usmiljenje in ljubezen. Magis je ogenj, gorečnost akcije, ki strese zaspane. Naši svetniki so ga vedno utelesili. O svetem Albertu Hurtadu so rekli, da je bil »ostra puščica, ki se je zapičila v zaspano meso Cerkve«. In to je proti tisti skušnjavi, ki jo je Pavel VI. imenoval »spiritus vertiginis«, De Lubac pa »duhovno svetovljanstvo«. Skušnjava, ki ni v prvi vrsti moralna, ampak duhovna in nas vodi od bistvenega: biti koristen, pustiti pečat, zarezati v zgodovino, posebej v življenje najmanjših.

»Družba je gorečnost«, je trdil Nadal.[8] Da bi poživil gorečnost v poslanstvu koristiti ljudem v njihovem življenju in učenju, želim konkretizirati ta razmišljanja v treh točkah, ki v trenutku, ko se Družba nahaja na krajih poslanstva, kjer mora biti, posebej dobro denejo našemu načinu ravnanja. Imajo opravka z veseljem, s Križem in Cerkvijo, našo Materjo, in imajo za cilj, da naredimo en korak naprej, s tem da odstranimo prepreke, ki nam jih postavlja sovražnik človeške narave, ko se v službi Bogu vzpenjamo od dobrega k boljšemu.

1. Vztrajno prositi za tolažbo
Vedno je mogoče narediti korak naprej, ko vztrajno prosimo za tolažbo. V svojih apostolskih spodbudah (Evangelii gaudium in Amoris laetitia) in v encikliki Laudato si’ sem vztrajno želel naglasiti veselje. Ignacij da kontemplirati v Duhovnih vajah svojim prijateljem »nalogo tolaženja« kot posebnost Vstalega Kristusa (Dv 224). Družbi je lastna naloga, da tolaži verno ljudstvo in pomaga z razločevanjem, da nam sovražnik človeške narave ne uniči veselja: veselja evangelizacije, družinskega veselja, veselja Cerkve, veselja stvarstva... Da nam ga ne ukrade niti z malodušjem nasproti velikosti zla v svetu in nesporazumi med njimi, ki želijo delati dobro, niti da bi ga nadomestil z neumnimi veselji, ki so vedno pri roki v kateri koli trgovini.

Ta »služba veselja in duhovne tolažbe« je ukoreninjena v molitvi.  Obstaja v tem, da se opogumljamo in opogumljamo vse, da »vztrajno prosijo Boga za tolažbo«. Ignacij jo negativno formulira v 6. pravilu prvega tedna, ko zatrjuje, da »zelo pomaga, če se z vso močjo obrnemo zoper potrtost samo« tako da na primer bolj vztrajno molimo (Dv 319).  Pomaga, ker se v potrtosti zavemo, kako malo zmoremo v času potrtosti  brez takšne milosti ali tolažbe (prim. Dv 324). Prakticirati in učiti to molitev prošnje in rotenja za tolažbo je glavna služba veselja.  Če se kdo ne čuti vrednega (kar je v praksi zelo pogosto), naj vsaj vztraja pri prošnji za to tolažbo v ljubezni do oznanila, kajti veselje je bistveni del evangeljskega oznanila, in naj zanj prosi zaradi ljubezni do drugih, do njegove družine in do sveta.  Veselega oznanila ni mogoče posredovati z žalostnim obrazom.  Veselje ni en okrasni »več«, ampak je jasno znamenje milosti: razodeva, da je ljubezen dejavna in navzoča. Zato iskati veselje ne smemo pomešati z iskanjem »posebnega efekta«, ki ga naš čas zna proizvesti zaradi zahtev potrošnje, kajti mi ga iščemo v njegovi bivanjski vsebini, ki je »trajnost«. Ignacij se zave in odkrije razločevanje duhov, ko odkrije različno vrednost trajnega veselja in bežnih radosti (Avtobiografija 8). Čas mu bo dal ključ za prepoznavanje delovanja Duha.

V Duhovnih vajah je »napredek« v duhovnem življenju viden po tolažbi: iti od dobrega k boljšemu (prim. Dv 315) in tudi »vsako povečanje upanja, vere in ljubezni, in vsako notranje veselje« (Dv 316). Ta služba veselja je vodila prve tovariše, da se niso odločili razpustiti, ampak ustanoviti družbo, ki so si jo spontano darovali in delili in katere lastnost je bilo veselje, ki jih je vodilo, da so skupaj molili, skupaj šli v poslanstvo in se vračali, da bi se spet združili v posnemanju življenja, ki so si ga delili Gospod in njegovi apostoli. To veselje izrecnega oznanila Evangelija – z oznanjevanjem vere in prakticiranjem pravičnosti in usmiljenja – je tisto, ki nosi Družbo, da gre proti vsem periferijam. Jezuit je služabnik evangeljskega veselja, naj dela »obrtniško«, ko se pogovarja in daje duhovne vaje eni sami osebi, ji pomaga najti »tisti notranji kraj, od koder ji pride moč Duha, ki jo vodi, osvobaja in obnavlja«[9], ali ko organizirano ustvarja dela formacije, usmiljenja, refleksije, ki institucionalno pomenijo podaljšanje tistega trenutka priklona, v katerem je človeku dano premagati lastno voljo in Duh stopi v akcijo. Dobro je zatrdil M. de Certeau: Duhovne vaje so »apostolska metoda par excellence«, ker omogočijo »vrnitev k srcu, k principu učljivosti Duhu, ki prebuja in vzpodbuja tistega, ki dela duhovne vaje, k osebni zvestobi Bogu.«[10]

2. Pustiti, da nas gane Gospod na križu
Vedno je mogoče narediti korak več v tem, da se pustimo ganiti Gospodu na križu, Njemu osebno in Njemu, ki je navzoč v tolikih trpečih bratih – veliki večini človeštva! Pater Arrupe je govoril, kjer je bolečina, tam je Družba.

Jubilej usmiljenja je pravi čas, da premišljujemo o službah usmiljenja. Pravim v množini, kajti usmiljenje ni abstraktna beseda, ampak način življenja, ki besedi postavlja nasproti konkretne poteze, ki se dotaknejo mesa bližnjega in se institucionalizirajo v delih usmiljenja. Za nas, ki opravljamo duhovne vaje, se ta milost, po kateri nam Jezus naroča, naj bomo podobni Očetu (prim. Lk 6,36), začenja s tistim pogovorom usmiljenja, ki je podaljšanje pogovora z Gospodom, križanim zaradi mojih grehov. Vsa druga vaja je pogovor, poln čustev sramu, zmede, bolečine in solz hvaležnosti, ko vidim, kdo sem jaz – naredim se majhnega – in kdo je Bog – ki ga poveličujem – on, ki »mi je do te ure daroval življenje« (Dv 61), kdo je Jezus, zame pribit na križu.  Način, kako Ignacij živi in formulira svojo izkušnjo usmiljenja, je v veliko osebno in apostolsko korist ter zahteva bistro in visoko izkušnjo razločevanja. Naš oče je rekel (sv. Frančišku) Bogiji: »Kar se mene tiče, sem prepričan, da sem prej in slej ves ena sama prepreka; in to mi daje večje zadovoljstvo in duhovno veselje v našem Gospodu, zato ker mi ne more pripisati niti ene stvari, ki bi se zdela dobra.«[11] Ignacij torej živi od čistega Božjega usmiljenja vse do najmanjših stvari v njegovem življenju in osebi. Čutil je, kolikor večje prepreke je postavil, s toliko večjo dobroto ga je obravnaval Gospod: »Božje usmiljenje je bilo tako veliko, in tolikšna ljubkost in milina njegove milosti njemu, ki, kolikor bolj je želel biti s tem kaznovan, toliko blagohotnejši je bil Bog, ki je z največjim obiljem nanj pošiljal zaklade svoje neskončne darežljivosti. Laonde je rekel, da ni verjel, da bi bil na svetu lahko tak človek, ki bi v njem ti dve stvari, tako kot pri njem,  šle vzporedno; prva, toliko zgrešiti Boga in druga, sprejeti tolike in tako stalne milosti iz njegove roke.«[12]

Ignacij  v izrazu svoje izkušnje usmiljenja v teh dveh primerjalnih pojmih – kolikor bolj je doživljal, da  je bil navzkriž z Gospodom, toliko bolj mu je Gospod dajal obilje svoje milosti -  osvobaja poživljajočo moč usmiljenja, ki jo mi velikokrat razvodenimo z abstraktnimi formulacijami in legalističnimi pogoji. Gospod, ki nas gleda z usmiljenjem in nas je izbral, nas pošilja, da bi z vso njegovo učinkovitostjo dosegli isto usmiljenje ubogim, grešnikom, obrobnim in križanim sedanjega sveta, ki trpijo zaradi nepravičnosti in nasilja. Samo če izkusimo to zdravilno moč za naše rane v živo, kot osebe in kot telo (skupnost), bomo zgubili strah pred tem, da bi se pustili ganiti od neskončnosti trpljenja naših bratov in se bomo podali na pot potrpežljive hoje z našimi ljudmi, tako, da se bomo od njih naučili, kako jim najbolje pomagati in služiti (prim. 32. GK, 4. odlok, 50).

3. Dobrovoljno delati dobro v čutenju s Cerkvijo
Vedno je mogoče narediti korak naprej pri dobrovoljnem izpolnjevanju dobrega v čutenju s Cerkvijo, kot pravi Ignacij. Družbi je tudi lastna služba razločevanja načina, s katerim se lotevamo stvari. Faber je to izrazil tako, da je prosil za milost, da bi se »vse dobro, ki ga je možno narediti, misliti ali organizirati, naredilo z dobrim duhom in ne slabim«[13]. Ta milost razločevanja, da ni zadosti misliti, delati ali organizirati dobro, ampak ga je treba izpolnjevati z dobrim duhom, je to, kar nas ukorenini v Cerkev, v kateri deluje Duh in deli različnost svojih karizem za skupno dobro.  Faber je govoril, da imajo v mnogih stvareh prav tisti, ki želijo reformirati Cerkev, vendar je Bog ne želi popraviti z njihovimi metodami.

Družbi je lastno, da dela stvari v čutenju s Cerkvijo. Delati to, ne da bi izgubili mir in z veseljem, upoštevajoč grehe, ki jih vidimo bodisi v nas kot osebah, bodisi v strukturah, ki smo jih ustvarili, vključuje nositi križ, izkušati uboštvo in ponižanja. To je področje, na katerem nas Ignacij opogumlja, da izbiramo med prenašati potrpežljivo vse to ali želeti si tega.[14] Kjer je bilo nasprotovanje največje, je  Ignacij dal primer dobrovoljnega ravnanja, kako se je treba zbrati v sebi, preden človek začne govoriti ali delovati. Pravil za čutenje s Cerkvijo ne beremo kot natančnih navodil glede nasprotnih stvari (kakšno bi se lahko slišalo kot izven časa), ampak kot primere, kjer je Ignacij vabil v svojem času »delati proti« proticerkvenemu duhu, nagibajoč se popolnoma in odločno na stran naše Matere Cerkve, ne da bi opravičil vprašljivo zadevo, ampak da bi odprl prostor, v katerem bi Duh lahko deloval ob svojem času.

Služba z dobro voljo in razločevanjem nas dela ljudi Cerkve – ne klerikalne, ampak cerkvene – ljudi »za druge«, brez katere koli lastne stvari, ki osami, ampak tako da vse, kar imamo, damo v skupnost in služenje.

Ne hodimo niti sami, niti udobno, hodimo »s srcem, ki se udobno ne razvadi, se ne zapre samo vase, ampak utripa z ritmom poti, ki se uresničuje skupaj z vsem vernim Božjim ljudstvom«[15] Hodimo tako, da smo vse za vse in skušamo komu pomagati.

To slačenje naredi, da Družba ima in ima lahko vedno obraz, poudarek in način biti iz vseh narodov, kultur, vključena v vse, v posebnost srca vsakega naroda, da bi tam gradila Cerkev z vsakim izmed njih, z inkulturacijo Evangelija in evangelizacijo vsake kulture.

Prosimo Marijo ob Poti v sinovskem pogovoru in kot služabnik s svojo Gospo, da posreduje za nas pred »Očetom usmiljenja in Bogom vse tolažbe« (2 Kor 1,3), da nas vedno znova postavi skupaj s svojim Sinom, z Jezusom, ki sprejema in tudi nas vabi, da skupaj z Njim sprejmemo križ sveta. Zaupajmo ji naš »način ravnanja«, da bi bil cerkven, inkulturiran, ubog, služenjski, prost vsake posvetne ambicije. Prosimo našo Mater, da vodi in spremlja vsakega jezuita skupaj z deležem vernega Božjega ljudstva, h kateremu je bil poklican, na teh poteh tolažbe, sočutja in razločevanja.