VATIKAN (ponedeljek, 24. oktober 2016) – Jutri bo v Italiji izšla knjiga v obliki intervjuja z naslovom Ne bojte se odpuščati o kapucinu p. Luisu Driu, argenitnskem spovedniku, ki ga je sveti oče v svojih nagovorih že večkrat omenil. Z njim sta se pogovarjala Andrea Tornielli in Alver Metalli, predgovor h knjigi, ki ga je danes objavil italijanski dnevnik la Repubblica, pa je napisal papež Frančišek.
Kaj stori, ko misli, da je preveč odpustil?
Na začetku spomni, da je že večkrat povedal, kaj mu je p. Luis odgovoril, ko ga je
kot nadškof v Buenos Airesu vprašal, kaj stori, ko po odhodu iz spovednice, kjer vsak
dan preživi veliko ur, zazna pomislek, da je preveč odpustil. Navadno gre pred tabernakelj,
pred Najsvetejše, in sam prosi odpuščanja, ker je preveč odpustil, ter se na Jezusa
obrne z besedami: »Vendar pa si mi Ti dal tak zgled!« Sveti oče spomni, da je nekaj
podobnega govoril tudi sv. Leopold Mandić, katerega je p. Dri vedno zelo častil, ter
doda: »Te njegove besede so name naredile globok vtis in zato jih ne neham pripovedovati,
saj govorijo o drži, ki je danes potrebna bolj kot kdajkoli prej.«
V spovednici zaznati usmiljeni Očetov objem – pomen Rembrandtove slike
Nadalje papež Frančišek spomni, da mora vsakdo, ki pride v spovednico – ne glede na
to, če k zakramentu sprave pristopa redno ali zaradi izrednega dogodka – zaznati usmiljeni
objem našega Očeta. Duhovniki morajo, po njegovih besedah, misliti na odnos, ki ga
ima oče do izgubljenjega sina. Pri tem spomni, da ima p. Luis v spovednici kopijo
Rembrandtove slike, ki prikazuje objem med očetom in izgubljenim sinom, da jo lahko
vidi vsak, ki pride k spovedi. Za papeža najpomebnejši del slike predstavljata dlani
usmiljenega očeta, ki nista identični: leva je moška, desna pa bolj ženska. »Usmiljenje
in sočutje, ki ju Jezus občuti v različnih evangeljskih odlomkih, imata tako očetovske
kot tudi materinske značilnosti. Usmiljenje je najgloblja materinska ljubezen, ki
jo gane krhkost bitja, katerega objame. Po drugi strani pa prav tako predstavlja močno
Očetovo zvestobo, ki vedno podpira, odpušča ter ponovno pošilja na pot svoje otroke.
Oče na Rembrandtovi sliki je nadalje slep, »kakor da bi se njegov pogled iztrošil
zaradi čakanja na sinovo vrnitev. Tudi njegova brada ni negovana, kakor da je pričakovanje
sina postavilo na stran tudi vsakodnevna osebna opravila.«
Kako bi se lahko bali, da nam Bog ne bi odpustil?
V predgovoru nato sledijo besede p. Luisa, ki pove, da kadar pri spovedancu zazna
določen odpor, strah zato, ker ga je 'zelo polomil' in se morda sprašuje, če mu bo
Bog odpustil, reče: »Poglej tisto sliko! Bog te objema kakor tisti oče, Bog te ima
rad, Bog te ljubi, hodi s teboj; prišel je, da bi odpustil in ne obsodil, zapustil
je nebo, da bi bil z nami. Vse do konca dni. Kako bi se lahko bali, da nam ne bi odpustil?«
Kjer je usmiljenje, gre za nasprotovanje egoizmu
Kjer je usmiljenje, še poudari p. Luis, gre za nasprotovanje egoizmu, samopotrjevanju,
preprečevanje širjenja nestrpnosti in nasilja, pa tudi za dejavno načelo sprave. Usmiljenje
sprejme, da nisem jaz, ampak Drugi tisti, ki ureja svet. Usmiljenje se začne z Bogom,
ki ustvari človeka ter se ga usmili ter se nadaljuje s človekom, ki posnema Gospoda,
saj občuti dobrobit tudi v skupnem življenju v družbi. V tem smislu je usmiljenje
globoko družbena drža, saj ima posledice v družbi.
Potopimo se v ocean usmiljenja in se pustimo prenoviti
Predgovor nove knjige spomni na sedanji čas strahu, slepega nasilja, na t.i. 'svetovno
vojno po kosih'. Ob tem doda, da ne manjka niti pozitivnih primerov: vsako znamenje
prijateljstva, vsaka odstranjena ovira, vsaka iztegnjena roka in sprava, tudi če se
ne pojavi v novicah, bo delovala v družbi – bodisi v naših družinah, četrtih, mestih,
narodih, v odnosih med državami. Ob koncu predgovora papež Frančišek prosi, naj nikoli
ne pozabimo, da »narasla reka sovraštva in nasilja ne more storiti ničesar proti oceanu
usmiljenja, ki preplavlja naš svet. Nato še povabi, naj se potopimo v ta ocean in
se pustimo prenoviti.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |