Papež Frančišek med mašo za verne rajne: Upanje na vstajenje ne osramoti

RIM (sreda, 2. november 2016, RV) – Danes popoldan je papež Frančišek na rimskem pokopališču Prima Porta daroval sveto mašo za verne rajne.

»Job je bil v temi. Bil je prav pred vrati smrti. V tistem trenutku stiske, bolečine, trpljenja, Job naznani upanje: Jaz vem, da moj Odkupitelj živi in da se bo, poslednji, vzdignil nad prahom. In jaz ga bom videl, jaz sam. Moje oči ga bodo gledale in nihče drug. (prim Job 19, 27).

Spomin na rajne ima ta dvojni pomen: pomen žalosti. Pokopališče je žalostno, spominja nas na naše drage, ki so odšli. Spominja nas tudi na prihodnost, na smrt. A v tej žalosti prinašamo cvetje kot znamenje upanja, drznem si reči tudi praznovanja – ampak kasneje, ne zdaj. In žalost se meša z upanjem. To je tisto, kar danes mi vsi občutimo med to slovesnostjo. Spomin na naše bližnje, pred njihovimi posmrtnimi ostanki, ter upanje. Čutimo pa tudi, da nam to upanje pomaga, ker moramo tudi mi prehoditi to pot. Vsi mi jo bomo morali narediti. Prej ali slej, vendar vsi. Z bolečino – z več ali manj bolečine, a vsi.  Vendar s cvetom upanja. S tisto močno nitjo, ki je zasidrana onkraj. To sidro ne osramoti. Upanje na vstajenje. Prvi, ki je šel po tej poti, je Jezus. Mi gremo po poti, ki jo je prehodil On. In tisti, ki nam je odprl vrata, je On sam, je Jezus. S svojim križem nam je odprl pot upanja, da bi vstopili tja, kjer bomo zrli Boga. "Jaz vem, da moj Odkupitelj živi in da se bo, poslednji, vzdignil nad prahom. Jaz ga bom videl, jaz sam. Moje oči ga bodo gledale in nihče drug." (prim Job 19, 27) Vrnimo se danes domov s tem dvojnim spominom: s spominom na preteklost, na naše drage, ki so odšli; in s spominom na prihodnost, na pot, po kateri bomo šli. S prepričanjem in z gotovostjo; s tisto gotovostjo, ki jo je izrekel Jezus: "Jaz ga bom oživil poslednji dan."«

Ob povratku s pokopališča Prima Porta se je sveti oče zaustavil v zasebni molitvi na grobovih pokojnih papežev v kripti bazilike sv. Petra.