Papež: Verstva naj človeštvu prinašajo usmiljeno nežnost Boga

VATIKAN (četrtek, 3. november 2016, RV) – Papež Frančišek je danes v Vatikanu imel medversko avdienco, ki se je je udeležilo okoli dvesto predstavnikov različnih verskih skupnosti. V govoru se je oprl na usmiljenje ter pozval k skupnemu prizadevanju za mirno srečevanje med verniki in resnično versko svobodo.

Verstva – oznanjati čas bratstva
Usmiljenje je ključ, da pristopimo k sami skrivnosti človeka, ki tudi danes zelo potrebuje odpuščanje in mir. Skrivnosti usmiljenja ne obhajamo samo z besedami, ampak predvsem z dejanji, z zares »usmiljenim življenjskim stilom, ki ga oblikujejo ljubezen, ki je brez lastnih interesov, bratsko služenje in iskrena delitev z drugimi«. K temu načinu življenja so poklicana tudi verstva, da bi bila še posebej v tem našem času »glasniki miru in oblikovalci občestva«; da bi oznanjala, da je danes »čas bratstva«. Po papeževih besedah je zato pomembno, da si prizadevamo za medsebojno srečanje: srečanje, ki nas naredi bolj odprte za dialog, da bi se lahko bolje poznali in razumeli; prav tako odstranjuje vsako obliko zaprtosti in prezira ter izključuje vsako obliko nasilja in diskriminacije.

Odpirati se Drugemu in drugemu
Tema usmiljenja je poznana mnogim verskim in kulturnim tradicijam, kjer sočutje in nenasilje predstavljata bistvo in kažeta pot življenja. S sočutno nežnostjo se skloniti k slabotnemu človeštvu, ki je v stiski, zares predstavlja verskega duha. Biti blizu tistim, ki živijo v razmerah, ki zahtevajo več skrbi, kot so bolezen, invalidnost, revščina, krivica, posledice konfliktov in migracij, je klic, ki prihaja iz središča vsake pristne verske tradicije. »Je odmev božjega glasu, ki nagovarja vest vsakega, vabi k preseganju umikanja vase in k odpiranju: odpiranju za Drugega, ki je nad nami, ki trka na vrata srca; odpiranju za drugega, ki je ob nas, ki trka na vrata hiše in prosi za pozornost in pomoč.«

Usmiljenje – imeti srce
Imeti odprto in sočutno srce je povezano s pomenom izraza »usmiljenje«, ki v latinskem jeziku pomeni imeti srce, občutljivo za nesreče in predvsem nesrečneža; srce, ki premaga brezbrižnost, ker se pusti vplesti v trpljenje drugih. V semitskih jezikih beseda izraža božje usmiljenje, spominja na materinsko naročje, na maternico najgloblje ljubezni človeškega bitja, na čustva matere do otroka, ki ga bo dala na svet.

Papež je navedel besede preroka Izaije: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Kot je dodal, človek prepogosto pozablja, oddaljuje od srca. Boga, bližnjega in celo spomin ima na distanci in tako »na krut način ponavlja že storjene tragične napake«. To je drama zla, temnih prepadov, kamor se lahko pogrezne naša svoboda, skušana z zlom, ki vedno preži v tišini, da bi nas zadelo in potopilo. »A ravno tu, pred to veliko uganko zla, je izzvana vsaka verska izkušnja, tu se nahaja presenetljiv vidik usmiljene ljubezni. Ta človeka ne pušča v oblasti zla ali samega sebe; ne pozablja, ampak se spominja, in se sklanja nad vsako nesrečo, da bi ponovno dvignila.« Tako kot to počne mati, ki pred najslabših zlom, ki ga stori otrok, onkraj greha vedno prepozna obličje, ki ga je nosila v telesu.

Danes potrebujemo zastonjsko ljubezen kakor kisik
»V vznemirjenem svetu, ki ima malo spomina, ki hiti in za sabo pušča mnoge, ne da bi se zavedal, da ostaja brez diha in brez cilja, potrebujemo kakor kisik to zastonjsko ljubezen, ki prenavlja življenje. Človeka žeja po usmiljenju in tehnologija ga ne more odžejati. Išče naklonjenost, ki gre onkraj trenutnih tolažb, varno pristanišče, kjer lahko pristane nemiren pomorščak, neskončen objem, ki odpušča in spravlja,« so se glasile Frančiškove besede.

Nadaljeval je, da je to zelo pomembno ravno danes, ko se nahajamo pred razširjenim strahom, da ni mogoče prejeti odpuščanja, biti prenovljeni in odkupljeni zaradi svojih slabosti. Pojasnil je, da je zato za katoličane eden od pomembnih obredov jubilejnega leta ponižno in zaupno prestopiti sveta vrata, da bi bili v polnosti spravljeni z božjim usmiljenjem, ki odpušča naše dolge. To pa pomeni, da tudi mi odpustimo našim dolžnikom, bratom in sestram, ki so nas prizadeli. Božje odpuščanje se prejme, da bi ga delili z drugimi. Odpuščanje je zagotovo velik dar, ki ga lahko poklonimo drugim, saj največ stane, a nas obenem dela najbolj podobne Bogu.

Usmiljenje in naš skupen dom
Usmiljenje se širi tudi na svet, ki nas obdaja, na naš skupen dom, za katerega smo poklicani skrbeti in ga varovati pred čezmernim in požrešnim izrabljanjem. Potrebna je naša zavzetost pri vzgoji za zmernost in spoštovanje, za preprostejši in bolj urejen način življenja, kjer se viri stvarstva uporabljajo modro in umerjeno, pri tem pa se misli na celotno človeštvo in prihodnje generacije, ne samo na interese svoje skupine in prednosti svojega časa. »Še posebej danes resnost ekološke krize od vseh nas zahteva, da mislimo na skupno dobro in vztrajamo na poti dialoga, ki terja potrpežljivost, odpovedovanje in velikodušnost.«

Verstva naj človeštvu prinašajo usmiljeno nežnost Boga
To naj bo naša glavna pot, zavrnejo naj se poti nasprotovanj in zaprtosti, ki so brez cilja, je ob koncu povabil papež Frančišek. »Naj se več ne zgodi, da bi verstva zaradi obnašanja nekaterih svojih pripadnikov posredovala sporočilo, ki je neubrano in neskladno s sporočilom usmiljenja.« Žal ne mine dan, da se ne bi govorilo o nasilju, konfliktih, ugrabitvah, terorističnih napadih, žrtvah in uničenju. In strašno je, kot je pripomnil papež, da se za upravičevanje teh grozodejstev sklicuje ali na verstvo ali na Boga samega. Te drže je treba jasno obsoditi, je bil jasen Frančišek. Nasprotno temu pa je treba vsepovsod pospeševati »mirno srečanje med verniki in realno versko svobodo«. Zato je »naša odgovornost pred Bogom, pred človeštvom in pred prihodnostjo velika in zahteva vsak napor, brez kakršnega koli hlinjenja«. To je klic, ki nas vse vključuje, je pot, ki jo je treba v upanju prehoditi skupaj za dobro vseh. »Verstva naj bodo telesa življenja, ki prinašajo usmiljeno nežnost Boga ranjenemu in potrebnemu človeštvu; naj so vrata upanja, ki pomagajo prestopiti postavljene zidove ponosa in strahu,« je sklenil svoj nagovor papež Frančišek.