Jubilej zapornikov: Če upa Bog, potem upanje ne more biti odvzeto nikomur

VATIKAN (nedelja, 6. november 2016, RV) – Papež Frančišek je dopoldne daroval sveto mašo, ki je bila osrednji dogodek jubileja zapornikov. Med homilijo je poudaril, da je sporočilo današnje Božje besede »upanje«, upanje, ki ne razočara.

Odlomek iz Druge knjige Makabejcev, ki govori o sedmih bratih, obsojenih na smrt, izraža vero mučencev, ki imajo navkljub trpljenju in mučenju moč gledati onstran. To je vera, ki v Bogu prepoznava izvir upanja, in ki kaže željo, da bi dosegli novo življenje. V evangeljskem odlomku pa Jezus razodeva resnično obličje Očeta, ki želi edinole življenje vseh svojih otrok.

V našem srcu ne obstaja prostor, ki ga Božja ljubezen ne bi mogla doseči
»Upanje je Božji dar. Prositi moramo zanjo. Položeno je najgloblje v srce vsake osebe, da bi s svojo lučjo lahko razsvetlilo sedanjost, pogosto vznemirjeno in zatemnjeno zaradi mnogih situacij, ki prinašajo žalost in bolečino.« Korenine našega upanja moramo napraviti vse bolj trdne, da bi lahko obrodile sad. Imamo gotovost o navzočnosti in sočutju Boga, navkljub slabemu, ki smo ga storili. V našem srcu ne obstaja prostor, ki ga Božja ljubezen ne bi mogla doseči. Kjer je oseba, ki je naredila napako, tam je Očetovo usmiljenje še bolj prisotno, da bi vzbudilo kesanje, odpuščanje, spravo in mir.

Sveti oče je nadalje poudaril – glede na to, da je šlo za jubilej bratov in sester, ki so v zaporih – da nespoštovanje zakonov zasluži kazen: in odvzem svobode je najtežja oblika kazni, saj osebo zadane v njenem najintimnejšem jedru. Pa vendar se ne sme ostati brez upanja. Eno je tisto, kar si zaslužimo zaradi slabega, ki smo ga storili; drugo pa je »dih upanja«, ki ga ne more nič in nihče zadušiti.

Tudi Bog upa!

Apostol Pavel v Pismu Rimljanom o Bogu govori kot o »Bogu upanja«, kakor da bi nam želel reči, da tudi Bog upa. In četudi se zdi protislovno, je ravno tako: »Bog upa! Njegovo usmiljenje ga ne pusti mirnega.« Kakor tisti Oče iz prilike, ki vedno upa, da se bo sin, ki je naredil napako, vrnil (glej Lk 15,11-32). Za Boga ni ne premora ne počitka, dokler ne najde ovce, ki se je izgubila (glej Lk 15,5). »Če torej upa Bog, potem upanje ne more biti odvzeto nikomur, kajti je moč, da gremo naprej; je stezanje proti prihodnosti, da bi spremenili življenje; je spodbuda za jutrišnji dan, da bi ljubezen, s katero smo ljubljeni navkljub vsemu, lahko postala nova pot …« Upanje je »notranji dokaz« moči Božjega usmiljenja, ki od nas zahteva, da bi gledali naprej in z vero ter izročitvijo Njemu premagali privlačnost zla in greha.

Vsi smo grešniki in pogosto zaporniki individualizma in samozadostnosti
»Dragi zaporniki, je dan vašega jubileja! Naj se danes, pred Gospodom, vaše upanje vname.« Jubilej zaradi svoje narave s seboj prinaša oznanilo osvoboditve (glej Lk 25,39-46). Odobritev le-te seveda ni odvisna od papeža. Vendar pa je naloga, ki se ji Cerkev ne sme odreči, v vsakomur vzbujati željo po resnični svobodi. Včasih določena hinavščina pripelje do tega, da se v zapornikih vidi le osebe, ki so storile napako, in za katere je edina pot zapor. Ne pomisli se na možnost, da bi lahko spremenili življenje, zaupanje v rehabilitacijo je majhno. Toda na ta način se pozablja, da smo vsi grešniki, in da smo pogosto tudi zaporniki, ne da bi se tega zavedali. »Kadar ostanemo zaprti v lastnih predsodkih, ali smo sužnji malikov lažne blaginje, kadar se gibljemo znotraj ideoloških shem ali absolutiziramo tržne zakone, ki potlačijo osebe, v resnici ne naredimo drugega, kakor da smo med tesnimi stenami celice individualizma in samozadostnosti, brez resnice, ki rojeva svobodo.« Naperiti prst proti nekomu, ki je storil napako, ne more postati alibi, da bi skrili lastna protislovja.

Nihče naj se ne zapre v preteklost!
Vemo, da se pred Bogom nihče ne more imeti za pravičnega. Toda nihče tudi ne sme živeti brez gotovosti o odpuščanju. Skesani tat, ki je bil križan z Jezusom, je šel v raj skupaj z njim (glej Lk 23,43). »Nihče izmed vas naj se zatorej ne zapre v preteklost! Seveda, pretekla zgodovina, četudi bi želeli, ne more biti na novo napisana. Toda zgodovino, ki se začenja danes, in ki gleda naproti prihodnosti, je treba še vso napisati, z Božjo milostjo in vašo osebno odgovornostjo.« Če se učimo iz napak preteklosti, lahko odpremo novo poglavje življenja. Ne smemo pasti v skušnjavo, da nam ne more biti odpuščeno. Katerokoli stvar, majhno ali veliko, ki nam jo očita srce, moramo izročiti Njegovemu usmiljenju: »Bog je večji od našega srca« (1 Jn 3,20).

Kjer se na nasilje odgovori z odpuščanjem …
Vera, čeprav je majhna kakor gorčično zrno, je sposobna premikati gore (glej Mt 17,20). Kolikokrat je moč vere že dopustila izreči besedo odpuščanje, in sicer v človeško nemogočih pogojih! Edinole moč Boga, usmiljenje, lahko zaceli določene rane. Kjer se na nasilje odgovori z odpuščanjem, tam je srce tistega, ki je storil napako, lahko osvojeno z ljubeznijo, ki premaga vsako obliko zla. Tako Bog med žrtvami in krivci vzbuja prave pričevalce in delavce usmiljenja.

Devica Marija, ki ima v naročju Jezusa s počeno verigo
Danes častimo Devico Marijo v tem kipu, ki upodablja Mater, ki ima v naročju Jezusa s počeno verigo, verigo suženjstva in zaporništva. Naj se ozre na vas s svojim materinskim pogledom, da bo iz vašega srca privrela moč upanja za novo in dostojno življenje, živeto v polni svobodi in v služenju bližnjemu.