Papež: Danes je vaš jubilej. S svojo navzočnostjo nam pomagate uglasiti se na valovno dolžino Boga.

VATIKAN (nedelja, 13. november 2016, RV) – »Vam pa ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti« (Mal 3,20). Besede preroka Malahija, ki smo jih slišali v prvem berilu, osvetljujejo obhajanje današnjega jubilejnega dne.« Tako je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je v baziliki sv. Petra na 33. nedeljo med letom obhajal med jubilejem socialno izključenih.

Moja posebna lastnina
Te besede so na zadnji strani zadnjega preroka Stare zaveze in so namenjene tistim, ki zaupajo v Gospoda, ki svoje upanje polagajo vanj tako, da ga izberejo za najvišje dobro svojega življenja in s tem zavrnejo, da bi živeli samo zase in za lastno korist. Za take, uboge samih sebe, a bogate Boga, bo vzšlo sonce njegove pravičnosti. Ti so namreč ubogi v duhu, katerim Jezus obljublja nebeško kraljestvo (prim. Mt 5,3) in ki jih Bog po ustih preroka Malahija imenuje »moja posebna lastnina« (Ml 3,17). Prerok jih postavi nasproti ošabnim, torej njim, ki so gotovost svojega življenja postavili v samozadostnost ter v dobrine sveta. Pred to zadnjo stranjo Stare zaveze se porajajo vprašanja, ki vprašujejo po zadnjem smislu življenja, torej kje iščem svojo gotovost? V Gospodu ali v drugih gotovostih, ki Bogu niso všeč? Kam je usmerjeno moje življenje, kam stremi moje srce?  Proti Gospodu življenja ali proti stvarem, ki minejo in ne nasitijo?

Kje iščem svojo gotovost?
Podobna vprašanja se pojavljajo v današnjem evangeljskem odlomku. Jezus se nahaja v Jeruzalemu zaradi zadnje in najpomembnejše strani svojega zemeljskega življenja, svoje smrti in vstajenja, v bližini templja, »okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi« (Lk 21,5). Ljudje so se ravno pogovarjali o zunanji lepoti templja, ko je Jezus rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (v. 6). Dodal je še da bodo spopadi, pomanjkanje in pretresi na zemlji in na nebu. Jezus nas ne želi prestrašiti, temveč povedati, da vse to, kar vidimo neizprosno mine. Tudi najmogočnejša kraljestva, najsvetejše stavbe in najstabilnejše resničnosti na svetu ne trajajo večno, prej ali slej padejo.

Kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje?
Po teh trditvah je ljudstvo takoj postavilo Učitelju dve vprašanji: »Kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje?« (v. 7). Vedno nas muči radovednost, želimo vedeti kdaj in prejeti znamenje. A Jezusu taka radovednost ni všeč. Ravno nasprotno, opominja nas, naj se ne pustimo prevarati apokaliptičnim pridigarjem. Kdor hodi za Jezusom, ne posluša prerokov nesreč, ničnost horoskopov, pridigam, ki porajajo strah in odvračajo od tega, kar res velja. Med številnimi glasovi, ki se pojavljajo, Gospod vabi, da razločujemo to, kar prihaja od njega od tega, kar prihaja od lažnega duha. Zelo pomembno je ločiti pametno povabilo, ki ga nam ga Bog vsak dan namenja, od trušča tistega, ki se poslužuje Božjega imena, da bi strašil, gojil razkole in strahove.

Jezus odločno vabi, naj se ne bojimo pretresov, ki so vsakem obdobju, niti ne pred najtežjimi in nepravičnimi preizkušnjami, ki doletijo njegove učence. Zahteva, naj vztrajamo v dobrem in naj vse zaupanje položimo v Boga, ki ne razočara: »Niti las z glave se vam ne bo izgubil« (v. 18). Bog ne pozabi svojih zvestih, svoje dragocene lastnine, ki smo mi.

Gospod in bližnji ne mineta
Danes nas Bog sprašuje po smislu našega bivanja in sicer s podobo, lahko bi rekli, da so ta berila kot 'rešeto' sredi toka našega življenja. Spominjajo nas, da skoraj vse na tem svetu mine kot voda, ki odteče. So pa tudi dragocene resničnosti, ki ostanejo, kakor dragocen kamen na rešetu. Kaj ostane, kaj ima vrednost v življenju, katera bogastva ne izpuhtijo? Gotovo dvoje: Gospod in bližnji. To sta največji dobrini, ki ju je vredno ljubiti. Vse ostalo – nebo, zemlja, najlepše stvari, tudi ta bazilika – mine, toda iz življenja ne smemo izključiti Boga in drugih.

In ravno danes, ko govorimo o izključevanju, takoj pridejo na misel konkretne osebe; ne nekoristne stvari, temveč dragocene osebe. Človeška oseba, ki jo je Bog postavil kot višek stvarstva, je pogosto izločena, ker imajo prednost stvari, ki minejo.  In to je nesprejemljivo, saj je človek najbolj dragocen v Božjih očeh. Hudo pa je, da se na to izločanje navadimo. Zaskrbeti nas mora, ko je vest omrtvičena in ne opazi več brata, ki trpi ob tebi, ali resnih problemov sveta, ki postanejo le kot že slišani odpevi na programih televizijskih dnevnikov.

Vaš jubilej je
Danes, dragi bratje in sestre, je vaš jubilej in s svojo navzočnostjo nam pomagate uglasiti se na valovno dolžino Boga. Gledati to, kar vidi On, saj se on ne ustavi ob videzu (prim. 1Sam 16,7), ampak usmeri svoj pogled na »tistega, ki je ponižen in potrt v duhu« (Iz 66,2), na toliko revnih Lazarjev današnjega časa. Kolikšno zlo si delamo, ko se pretvarjamo, da ne opazimo izključenega in izločenega Lazarja (prim. Lk 16,19-21)! S tem obrnemo hrbet Bogu. Znak duhovne skleroze je, ko se bolj osredotoča na stvari, ki jih je potrebno proizvesti, kot na osebe, ki jih je potrebno ljubiti. Tako se poraja tragično nasprotje našega časa, kajti bolj ko napreduje razvoj in gmotne zmožnosti, ki je prav gotovo dobrina, toliko več je tistih, ki do tega nimajo dostopa. Ta velika krivičnost bi nas morala bolj skrbeti, kot pa da vemo, kdaj in kako bo konec sveta. Saj na svojem domu ne moremo biti mirni, medtem ko Lazar leži pred vrati. Ni miru v domu tistega, ki mu gre dobro, če ni pravičnosti v domu vseh nas.

Odprimo oči za Boga in za bližnjega
Danes se v stolnicah in v svetiščih po vsem svetu zapirajo vrata Usmiljenja. Prosimo za milost, da ne bi zaprli oči pred Bogom, ki nas gleda ter pred bližnjim, ki nas nagovarja. Odprimo oči za Boga tako, da očistimo pogled srca vseh varljivih in strašljivih predstav o silnem in strašnem bogu, ki je odsev napuha in človeških strahov. Z zaupanjem glejmo na Boga usmiljenja, z gotovostjo, da »dejavna ljubezen nikoli ne mine« (1Kor 13,8). Obnovimo upanje po resničnem življenju h kateremu smo poklicani, k tistemu, ki ne mine in ki nas čaka v občestvu z Gospodom ter z drugimi, v veselju, ki bo večno, brez konca trajalo.

Odprimo oči za bližnjega, predvsem za brata, ki je pozabljen in izključen. Tja je usmerjeno povečevalno steklo Cerkve. Naj nas Gospod reši tega, da bi ga usmerjali nase. Naj nas odvrača od lažnega sijaja, ki nas raztresa, od koristoljubnosti in privilegijev, od navezanosti na oblast in slavo, od zapeljivosti posvetnega duha. Naša Mati Cerkev še posebej »gleda na tisti del človeštva, ki trpi in joče, saj ve, da ji te osebe po pravici evangelija pripadajo« (Pavel VI., Nagovor na začetku II. dela II. vatikanskega koncila, 29. septembra 1963). Po evangeljski pravici in dolžnosti, saj je naša naloga, da poskrbimo za resnično bogastvo, ki so revni. Želel bi, da bi bil danes dan revnih. Na to nas spominja starodavno izročilo glede svetega rimskega mučenca Lovrenca. On je, preden je pretrpel strašno mučeništvo iz ljubezni do Gospoda, razdelil dobrine skupnosti revežem, ki jih je imel za resnične zaklade Cerkve. Naj nam Gospod podeli, da bomo brez strahu gledali na to, kar velja in usmerili svoje srce k Njemu in k našim resničnim zakladom.