Papež za časnik Avvenire: Sveto leto - šlo je samo za poslušnost Svetemu Duhu

VATIKAN (petek, 18. november 2016, RV) – Tik pred sklepom svetega leta Usmiljenja je v katoliškem časniku Avvenire izšel intervju s papežem Frančiškom. Novinarka Stefania Falasca se je s svetim očetom zato pogovarjala ravno o iztekajočem se jubileju, v ospredje pa postavila tudi ekumensko razsežnost, saj je v minulem letu prišlo do vrste srečanj z različnimi krščanskimi Cerkvami.

Sveto leto – odkriti Božjo ljubezen
Kaj je papežu Frančiška pravzaprav pomenilo leto Usmiljenja? Sveti oče odgovarja: »Kdor odkrije, da je zelo ljubljen, začne iti ven iz nevarne osamljenosti, iz ločitve, ki vodi v sovraštvo do drugih in do sebe. Upam, da so mnoge osebe odkrile, kako zelo jih Jezus ljubi in so se mu pustile objeti. Usmiljenje je ime Boga in je tudi njegova slabost, šibka točka. Njegovo usmiljenje ga vedno pripelje do odpuščanja, tako da pozabi na naše grehe. Všeč mi je pomisliti, da ima Vsemogočni velikokrat slab spomin. Ko ti enkrat odpusti, pozabi. Ker je srečen, da je odpustil. Zame je to dovolj,« pravi papež in spomni na prešuštnico v evangeliju, ki je zelo ljubila, ker je Jezus zelo ljubil. »Tu je celotno krščanstvo.«

»Jezus ne zahteva velikih dejanj, ampak samo izročitev in hvaležnost.« Papež se sklicuje na sveto Terezijo iz Lisieuxa, cerkveno učiteljico, ki pri svoji »mali poti« k Bogu govori o izročitvi otroka, ki brez pomislekov zaspi v očetovih rokah, pri tem pa izpostavlja, da ljubezen ne more ostati zaprta nekje na dnu. »Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta dve neločljivi ljubezni.«

»Nisem imel nobenega načrta«
Na vprašanje, ali so se nameni za sveto leto uresničili, papež Frančišek odgovarja, da ni bilo nobenega načrta. »Nisem imel nobenega načrta. Preprosto sem naredil to, k čemur me je navdihnil Sveti Duh. Stvari so se zgodile. Pustil sem se voditi Duhu. Šlo je samo za poslušnost Svetemu Duhu, njemu prepustiti delovanje. Cerkev je evangelij, je delo Jezusa Kristusa. Ni neka pot idej, neko orodje za njihovo potrjevanje. V Cerkvi stvari vstopijo v čas, kadar je čas zrel.«

Papež nadaljuje, da je šlo je za proces, ki je po delovanju Svetega Duha zorel skozi čas, že od drugega vatikanskega koncila dalje. Spomni na svoje predhodnike: Janeza XXIII., ki je govoril o »zdravilu usmiljenja«; na Pavla VI., ki je v priliki o Samarijanu našel paradigmo; na Janeza Pavla II. in njegovo okrožnico Dives in misericodia ter postavitev praznika Božjega usmiljenja; na Benedikta XVI., ki je rekel »ime Boga je usmiljenje«. Po Frančiškovem prepričanju so vse to stebri. Na ta način Sveti Duh vodi naprej procese v Cerkvi, vse do izpolnitve.

Jubilej koncila?
Ali bi torej lahko rekli, da je jubilej bil tudi jubilej koncila? Papež odgovarja: »Živeti izkušnjo odpuščanja, ki zaobjema celotno človeško družino, je milost, ki jo oznanja apostolsko oznanilo. Cerkev obstaja samo kot orodje, ki ljudem govori o usmiljenem Božjem načrtu. Med koncilom je Cerkev začutila odgovornost biti v svetu kot živo znamenje Očetove ljubezni.« S koncilskim dokumentom Lumen gentium se je povzpela do izvirov svoje narave, k evangeliju. Os krščanskega pojmovanja se prestavi z določenega legalizma, ki je lahko ideološki, na osebo Boga, ki je postal usmiljen z učlovečenjem Sina. Frančišek na tem mestu omeni svojo apostolsko spodbudo Amoris laetitia in pravi, da nekateri še vedno ne razumejo: »Ali belo ali črno, čeprav je v toku življenja treba razločevati.« To nam je povedal koncil, pri čemer papež pripomni, da je potrebno stoletje, da bi telo Cerkve dobro vpilo koncil vase. »Zdaj smo na polovici.«

Ekumenska pot se je začela že prej
Leto Usmiljenja je bilo zaznamovano s kar nekaj ekumenskimi dogodki. Vendar pa papež Frančišek nanje ne gleda kot na sadove svetega leta. Vsi ti dogodki so namreč del poti, ki se je začela že prej. »Ne gre za neko novo stvar. So samo koraki na poti, ki se je že začela pred časom.« Pojasni, da se je s koncilskim dekretom Unitatis redintegratio, torej pred več kot petdesetimi leti, ponovno odkrilo krščansko bratstvo, ki je osnovano na enem krstu in isti veri v Kristusa. Pot ponovnega iskanja enosti je napredovala z malimi in velikimi koraki in je tudi dala svoje sadove. In papež, kot je pritrdil, nadaljuje s temi koraki.

Pa vendar, Frančišek se je v štirih letih svojega pontifikata srečal z vsemi primasi in odgovornimi krščanskih Cerkva. Na pripombo Falascijeve sveti oče odgovori, da je to pot koncila, ki se pač nadaljuje in krepi. Vendar pa tu gre za pot, ne gre za papeža. »Ta pot je pot Cerkve. Res je, srečal sem se s primasi in odgovornimi, a tudi drugi moji predhodniki so se srečali z njimi.« Frančišek zatrdi, da sam ni k ničemur priganjal: »Glede na to, kako gremo naprej, se zdi, da je hoja hitrejša.«