Papeževa kateheza namenjena molitvi za žive in rajne

VATIKAN (sreda, 30. november 2016, RV) – Kateheza med splošno avdienco je bila namenjena molitvi za žive in mrtve. S tem duhovnim delom usmiljenja je papež Frančišek sklenil niz katehez o usmiljenju, o katerem je govoril v minulem svetem letu.

»Zahvalimo se Gospodu in vse to ohranimo v srcu kot tolažbo in oporo,« je dodal in poudaril, da so se kateheze o delih usmiljenja sicer zaključile, a usmiljenje se nadaljuje in ga moramo še naprej uresničevati, pri čemer je povabil k molitvi drug za drugega.

Molitev za rajne in pokopavanje mrtvih
Zadnje duhovno delo usmiljenja govori o molitvi za žive in pokojne. Ob bok mu lahko postavimo še zadnje telesno delo usmiljenja, ki vabi k pokopavanju mrtvih. Slednje se po papeževih besedah lahko zdi nekoliko nenavadno, a če pomislimo na nekatera vojna območja, kjer bombardiranja dan in noč sejejo strah in terjajo nedolžne žrtve, je to delo žal zelo aktualno. V Svetem pismu najdemo pripoved o starcu Tobítu, ki je kljub kraljevi prepovedi pokopaval mrtve (glej Tob 1,17-19; 2,2-4). Frančišek je pripomnil, da se tudi danes najde kdo, ki tvega svoje življenje, da bi pokopal uboge vojne žrtve. To telesno delo usmiljenja torej ni daleč od našega vsakodnevnega življenja. Pomislimo lahko na dogodek velikega petka, ko so Devica Marija, Janez in nekaj žena stali ob Jezusovem križu. Ko je umrl, je prišel Jožef in Arimateje, bogat mož, član vélikega zbora, ki pa je postal Jezusov učenec. Osebno je šel k Pilatu in ga prosil za Jezusovo telo, zatem pa ga je položil v svoj novi grob, ki je bil vsekan v skalo. Papež je izpostavil, da je to bilo pravo delo usmiljenja, opravljeno z veliko poguma (glej Mt 27,57-60). »Za kristjane je pokopavanje dejanje pobožnosti in tudi dejanje vélike vere. V grob položimo telo svojih dragih, z upanjem na njihovo vstajenje (glej 1 Kor 15,1-34). To je obred, ki med našimi ljudmi še vedno ostaja močno prisoten in ki ima svoj odmev v mesecu novembru, ki je še posebej namenjen spominjanju in molitvi za pokojne.«

Molitev za pokojne kot izraz hvaležnosti
Papež Franček je dejal, da je molitev za pokojne predvsem znamenje naše hvaležnosti za pričevanje, ki so nam ga pustili, in za dobro, ki so nam ga storili: »Je zahvala Gospodu, da nam jih je podaril, za njihovo ljubezen in njihovo prijateljstvo.« Cerkev na poseben način moli za pokojne med sveto mašo. Duhovnik pravi: »Spomni se, Gospod, svojih vernih, ki so bili pred nami z znamenjem vere in spijo v miru. Gospod, podeli njim in vsem, ki počivajo v Kristusu, blaženost, luč in mir« (Rimski kanon). »To je preprost, učinkovit spomin, poln pomena, saj naše drage izroča Božjemu usmiljenju. S krščanskim upanjem molimo, da so z Njim v raju, v pričakovanju, da se bomo ponovno srečali v tisti skrivnosti ljubezni, ki je ne razumemo, a vemo, da je resnična, saj nam jo je obljubil Gospod.« Vsi bomo vstali in bomo za vedno ostali z Jezusom.

Molitev za žive
Ob spominjanju vernih rajnih pa ne smemo pozabiti moliti tudi za žive, ki se vsak dan skupaj z nami spoprijemajo z življenjskimi preizkušnjami. Potreba po tej molitvi je še bolj očitna, ko jo postavimo v luč izpovedi vere, ki pravi: »Verujem občestvo svetnikov.« Papež Frančišek je zatrdil: »To je skrivnost, ki izraža lepoto usmiljenja, ki nam jo je razodel Jezus. Občestvo svetnikov nam namreč razkriva, kako smo vsi potopljeni v življenje Boga in živimo v njegovi ljubezni. Vsi, živi in rajni, smo v občestvu, združeni v skupnost tistih, ki so prejeli krst, ki se hranijo s Kristusovim telesom in so del velike Božje družine.« Vsi smo del iste družine. In zato molimo eni za druge.

Moliti in pustiti, da Sveti Duh moli v nas
V nadaljevanju kateheze je papež Frančišek spregovoril o različnih načinih molitve za bližnjega. Vsi so veljavni in Bogu sprejemljivi, če se jih le moli s srcem. Spomnil je na mame in očete, ki zjutraj in zvečer blagoslovijo svoje otroke, na molitev za bolne osebe, tiho priprošnjo v mnogih težkih situacijah, včasih  tudi s solzami, na zahvalo ob dobri novici, ki se nanaša na prijatelja, sorodnika, sodelavca. Včasih, kot pravi sveti Pavel, »niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,26). To je Duh, ki moli v nas. »Odprimo torej svoje srce,« je pozval papež, »na način, da bo Sveti Duh preiskal naše najgloblje želje,  jih očistil in izpolnil.« Zase in za druge vedno prosimo, naj se izpolni Božja volja, kakor to molimo v Očenašu, kajti njegova volja je zagotovo največje dobro, je dobro Očeta, ki nas nikoli ne zapusti. Moliti in pustiti, da Sveti Duh moli v nas. To je lépo v življenju: moliti z zahvaljevanjem in slavljenjem, prositi za nekaj, jokati v težavah; a vedno s srcem, ki je odprto za Svetega Duha, ki moli v nas, z nami in za nas.