Pri sv. Jožefu v Celju pogovor o knjigi dr. Metoda Benedika: Krščanstvo na Slovenskem v luči virov

CELJE (petek, 2. december 2016, RV) – Četrtek, 1. decembra, zvečer je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal Mohorski večer, na katerem so predstavili knjigo dr. Metoda Benedika 'Krščanstvo na Slovenskem v luči virov'.

Celotni posnetek predstavitve knjige

Zgodovina krščanstva na naših tleh, osvetljena z dokumenti in s pričevanji
Posebna dragocenost pričujočega dela je objava dokumentov, ki razjasnjujejo zgodovino krščanstva na slovenskih tleh od začetkov v rimski dobi do današnjih dni. Ob njih si bo bralec lahko ustvaril res objektivno podobo. Nekateri od teh dokumentov so tokrat objavljeni prvič.

O krščanstvu na Slovenskem obstaja že kar veliko literature, delo patra dr. Metoda Benedika Krščanstvo na Slovenskem v luči virov pa posebno odlikuje objava številnih dokumentov, povezanih z zgodovino krščanstva na naših tleh od antičnih časov in vse do danes. Osnovno izhodišče pri delu so mu bili dokumenti iz cerkvenih in svetnih arhivov. Mnogi od teh dokumentov so tokrat prvič objavljeni, vsi pa gotovo prvič dostopni na enem mestu in tako ponujeni širši javnosti. Avtor želi krščanstvo na Slovenskem predstaviti v različnih razsežnostih, prvenstveno ob podajanju dokumentov, ki neposredno govorijo o obravnavanih ustanovah, osebah in dejavnostih. Tako bralcu približa ozadje, ki sicer pogosto ostaja neznano, in mu omogoči, da sam lahko neposredneje vidi in presoja osebe in dogajanja. Druga odlika dela so »ekskurzi«, v katerih avtor objavlja razmišljanja uveljavljenih piscev o nekaterih perečih temah, ki so zaznamovale razpotja v življenju slovenske Cerkve. Tako zaživi pred nami razgiban in pester zgodovinski utrip krščanstva na naših tleh.

O avtorju
Dr. Metod Benedik (1943) je upokojeni redni profesor zgodovine Cerkve na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih od 1988 do 2008 je bil predstojnik Inštituta za zgodovino Cerkve in urednik publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae. Predaval je na številnih univerzah po Evropi in je avtor več samostojnih del, zlasti s področja cerkvene zgodovine, med njimi: Obča cerkvena zgodovina (2010); Papeži – od Petra do Janeza Pavla II. (1989, 1996); Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih (1994); Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka (2008); Mati mnogih Cerkva – Ob 550-letnici ljubljanske nadškofije (2012).

Odlomek iz knjige
Ob koncu 19. stoletja se je na Slovenskem zelo razživelo krščansko socialno delovanje. Na tem področju je opravil temeljno delo Janez Evangelist Krek (1865–1917). V svojih Črnih bukvah kmečkega stanu (1895) je na koncu objavil program slovenskega delavskega, kmečkega in obrtniškega stanu. Menil je, da je glede na položaj našega ljudstva predvsem potrebno dobro organizacijsko delo, ki naj da osnovo splošnim izobraževalnim in družbenim ustanovam, čemur naj potem sledijo tudi posebne strokovne ustanove. Povsod naj se širijo nepolitična socialna društva, na vseh šolah je treba pospeševati pouk iz socialnega nauka, da bi se ljudje mogli primerno pripraviti za vodenje različnih socialnih ustanov. Temu naj sledi oblikovanje posameznih ustanov, ki bodo združevale vsak stan, v vodstvo pa je treba postaviti ljudi, ki so za to ustrezno izobraženi. To delo je sicer sprožil že prvi slovenski katoliški shod (1892), ki je poleg zahtev po razvoju katoliškega šolstva na vseh stopnjah ter po poživitvi katoliške umetnosti določil smernice za reševanje družbenih vprašanj: ureditev socialnega zavarovanja in preureditev davkov za kmete ter pravično skrb za delavce. Na osnovi programa prvega katoliškega shoda je nato začela nastajati kapilarna katoliška organizacija društev in ustanov po mestih in vaseh, ki je z iskrenim zanosom skušala reševati pereče socialne, politične in kulturne probleme ter tako prispevati odločilen delež pri ustvarjanju skupne narodne blaginje. Krekovo socialno delo, ki je znotraj katoliškega gibanja preraslo ozke okvire zadružniške pomoči in samopomoči kmetom in delavcem – nesporna je ugotovitev, da je bistveno pripomoglo k reševanju slovenskega kmeta, ki je tedaj predstavljal večino slovenskega naroda – je postalo široko zasnovano vzgojno-prosvetno in gospodarsko-politično demokratično ozaveščanje ljudskih množic, ki naj bi vodilo v naprednejšo in pravičnejšo družbo. (Stran 522.)