Papež za belgijski tednik Tertio: Danes potrebujemo revolucijo nežnosti

VATIKAN (sreda, 7. december 2016, RV) – Laičnost in laicizem, verski fundamentalizem, izzivi Evrope, jubilej, sinodalna Cerkev, odgovornost medijev, nasveti za duhovnike. To so teme intervjuja s papežem Frančiškom za belgijski katoliški tednik Tertio, ki je izšel danes.

Razlika med laičnostjo in laicizmom
Najprej papež pravi, da je vsaka zasnova, ki ločuje vero od javnega življenja, nekaj »zastarelega«. To je dediščina, ki nam jo je zapustilo razsvetljenstvo. Pri tem opozarja na razliko med laičnostjo in laicizmom. Obstaja zdrava laičnost, kot je na primer laična država, kar je na splošno nekaj dobrega. Laicizem pa zapira vrata za transcendentno, in sicer tako v odnosu do drugih kot do Boga. Odprtost za transcendentno je »del človeškega bistva«, je »del človeka«. Ko politični sistem ali kultura tega ne spoštujeta, torej odrežeta del osebe.

Ne more se vojskovati v imenu Boga
Drugo vprašanje se je nanašalo na vojne in verski fundamentalizem. Papež je prepričan, da nobeno verstvo kot tako ne more podžigati vojne. To bi namreč pomenilo, da priznava boga uničenja in boga sovraštva. Ne more se vojskovati v imenu Boga, ne v imenu kateregakoli verstva. Vojna ali terorizem z verstvom nimata povezave. Upravičevanje le-teh je delo verskih deformacij. Vsa, popolnoma vsa verstva, tudi mi, imamo fundamentalistične skupine. In zaradi teh majhnih skupin verstvo zboli. Skupnosti se začnejo ločevati, kar je že oblika vojne.

Evropa potrebuje prave voditelje, ki bi se zavzeli proti vojni
Danes smo v stanju svetovnega konflikta, ki se odvija »po koščkih«. Govorimo »nikoli več vojne«, a obenem izdelujemo orožje in ga prodajamo. Ravnovesje obračunov se ohranja z vojnami, visoka cena za to pa je kri. Papež Frančišek dodaja, da Evropa danes potrebuje prave voditelje, kot so bili Schumann, De Gasperi in Adenauer, ki bi se zavzeli proti vojni in bi šli naprej.

Misel o jubileju je prišla od zgoraj
Naslednji del intervjuja je posvečen jubileju usmiljenja. Sveti oče pojasnjuje, da odločitev zanj ni bila trenutna, ampak ima svoj izvor že v tistem, kar sta storila bl. Pavel VI. in sv. Janez Pavel II. Konkretna zamisel se je porodila med pogovorom s predsednikom Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, msgr. Rinom Fisichello. Bila je misel, ki »je prišla od zgoraj«, ki jo »je navdihnil Gospod«, poudarja papež. Nato pravi, da se je veliko ljudi počutilo poklicane, da se spravijo z Bogom, da ga ponovno srečajo, da začutijo Očetovo ljubkovanje. In sicer tudi zahvaljujoč temu, da se je jubilej odvijal po celem svetu, ne zgolj v Rimu. Usmiljenje, kot je nekoč dejal Dietrich Bonhoeffer, je »drago in poceni«. Poceni, ker ni potrebno plačati nič, odpustka ni treba kupiti, je dar. In drago, ker je »najdragocenejši dar«. Usmiljenje je dragoceno, ker je Usmiljenje Božje ime.

Sinodalna Cerkev, v kateri Peter Cerkev spremlja
Naslednja tema je bila sinodalnost. Cerkev se rodi iz skupnosti, iz osnove, iz krsta, nato se organizira okoli škofa, ki jo zbira in ji daje moč. Ali obstaja »piramidalna Cerkev, v kateri se dela tisto, kar reče Peter«, pojasnjuje papež Frančišek, ali pa obstaja »sinodalna Cerkev, v kateri je Peter Peter, vendar pa Cerkev spremlja in jo pusti rasti«. Peter je »porok enosti Cerkve«. Bogata izkušnja tega sta bili zadnji dve sinodi, posvečeni družini. Cerkvi je lastno bogastvo raznolikosti odtenkov, enost v raznovrstnosti. In to je sinodalnost, ne spuščati se od zgoraj dol, temveč poslušati Cerkve, jih usklajevati, razločevati. Na sinodi je vsakdo lahko povedal, kar je mislil, brez strahu pred obsojanjem, ker so bili vsi v drži poslušanja. Razprava je potekala »med brati«, svoboda izražanja je bila zares velika. Vse to povzema posinodalna spodbuda Amoris laetitia. Treba je torej napredovati v sinodalnosti, ki je bogastvo, ki so ga pravoslavni in vzhodne katoliške Cerkve ohranili.

Nekaj spodbud za mlade
Nekaj misli papež zatem namenja mladim. Priporoča jim, naj jih ne bo strah, naj se ne sramujejo vere, naj iščejo nove poti, nova obzorja, in naj »se ne upokojijo pri dvajsetih letih«.

Mediji imajo veliko odgovornost – so graditelji družbe
V nadaljevanju pa se zaustavi ob temi komunikacij. Mediji imajo veliko odgovornost. Oblikujejo lahko dobro ali slabo mnenje, lahko gradijo in lahko storijo »neizmerno dobro«. Komunikacijska sredstva so »graditelji družbe«. Sama po sebi so pozitivna, vendar pa lahko postanejo škodljiva. Obstajajo skušnjave, kot sta na primer obrekovanje ali opravljanje, ko se medije izrabi, da se osebe umaže ali se jih izniči, zlasti v svetu politike. Ali pa skušnjava dezinformacij, povedati stvari le na pol. Dezinformacija, poudarja papež, je verjetno največja škoda, ki jo lahko povzroči neko komunikacijsko sredstvo. Mnenje namreč usmeri v določeno smer in pri tem zanemari drugi del resnice. Mediji morajo biti jasni, transparentni. Navsezadnje pa ne smejo pasti niti v »bolezen koprofagije«, da bi poročali le o škandalih, grdih stvareh, četudi so resnične, in tako povzročali škodo.

Nekaj nasvetov za duhovnike
Zadnji del intervjuja pa podaja še nekaj papeževih nasvetov duhovnikom. Svetuje jim, naj se vedno spominjajo, da imajo Mater, naj se Jezusu pustijo gledati in naj v bratih iščejo Njegovo trpeče meso. Te tri stvari so osnova, iz katere izhaja vse drugo. Duhovniki naj se tudi ne sramujejo nežnosti, še spodbuja na koncu papež Frančišek: »Danes potrebujemo revolucijo nežnosti v tem svetu, ki trpi zaradi kardioskleroze.«