Papež semeniščnikom: Biti človek odnosa. Varovati se narcisizma

VATIKAN (sobota, 10. december 2016, RV) – S papežem Frančiškom so se danes srečali semeniščniki apulijskega papeškega semenišča Pij XI. Sveti oče jim je pripravljeni govor izročil v branje in v njem v ospredje postavil pripadnost Kristusu, Cerkvi in Božjemu kraljestvu, opozoril na nevarnost narcisizma ter jih spodbudil, naj rastejo in zorijo kot možje odnosov.

Duhovnikova pripadnost Gospodu, Cerkvi in kraljestvu
Papež spomni na svoj govor na zasedanju italijanskih škofov maja letos. Že takrat je govoril je o identiteti in službi duhovnikov ter izpostavil trojno pripadnost duhovnika: Gospodu, Cerkvi in kraljestvu. Ta pripadnost se ne more improvizirati in tudi ne nastane po posvečenju, če se je ni prej gojilo, varovalo in spodbujalo k rasti s pozornostjo in čutom za odgovornost. In zato je Frančišek želel apulijskim semeniščnikom izpostaviti ravno to pripadnost.

Nevarnost narcisizma
Beseda »pripadnost« pomeni »čutiti se del neke celote«. »Samo če se čutimo del Kristusa, Cerkve in kraljestva, bomo dobro prehodili leta v semenišču,« zapiše papež. Da bi semeniščniki doumeli to celoto, morajo dvigniti pogled in nehati misliti, da so oni sami »vse v svojem življenju«. Prva ovira, ki jo morajo premagati, je narcisizem, ki je po papeževih besedah najnevarnejša skušnjava: »Vse se ne začne in ne konča z mano. Lahko in moram gledati čez sebe, da bi se zavedal lepote in globine skrivnosti, ki me obdaja, življenja, ki me presega, vere v Boga, ki podpira vsako stvar in vsako osebo, tudi mene.« Frančišek pred semeniščnike postavi vprašanja: Kako bom lahko opazil Kristusa, če gledam samo sebe? Kako bom lahko okušal lepoto Cerkve, če je moja edina skrb, da bi rešil sebe, prizanesel sebi, nepoškodovan prišel iz vsake okoliščine? Kako se bom lahko navduševal nad izgrajevanjem Božjega kraljestva, če vsako navdušenje zavira strah, da ne bi kaj izgubil? »V tem liturgičnem adventnem času, ko močno odmeva Gospodovo povabilo k čuječnosti, smo povabljeni bdeti nad dejansko nevarnostjo, da ne bi postali narcisi, kajti brez te čuječnosti ni nobena pot poklicanosti zares mogoča,« spodbudi sveti oče.

Biti človek odnosa. Biti z vsemi
Pripadati prav tako pomeni »znati vstopiti v odnos«. Semeniščniki se morajo pripraviti, da bodo predvsem »možje odnosa«. S Kristusom, z brati, s katerimi bodo delili službo in vero, ter z vsemi osebami, ki jih bodo srečali v življenju. »Dobro znati živeti odnose pa se začne v semenišču!« Pot proti duhovništvu ni mogoča brez naslednje odločitve: »Hočem biti človek odnosa.« To naj bo tudi prva pozornost in prvi formativni cilj v teh letih v semenišču. Vsak lahko osebno preveri, ali skozi leta, ko se približuje posvečenju, napreduje v tej smeri, ali njegova zmožnost vstopanja v odnose raste in zori. »Gradnja skupnosti, ki jo boste enkrat morali voditi kot duhovniki, se začne v vsakodnevnem življenju v semenišču, bodisi med vami bodisi z osebami, ki jih srečujete na svoji poti. Ne čutite se drugačni od svojih sovrstnikov, ne imejte se za boljše od drugih mladih, naučite se biti z vsemi, ne bojte se umazati si rok,« poudari papež Frančišek. Če bodo jutri duhovniki, ki živijo med svetim Božjim ljudstvom, naj danes začnejo biti mladi, ki znajo biti z vsemu, ki se od vsake osebe znajo kaj naučiti, s ponižnostjo in preudarnostjo. Osnova vsakega odnosa pa naj bo donos s Kristusom. »Ko ga počasi spoznavate, poslušate, se v zaupanju in ljubezni nanj navezujete, vzemite njegovo ljubezen za svojo, polagajte jo v odnose z drugimi, skozi svoje zorenje v odnosih postanite kanali njegove ljubezni. Kraj, kjer raste odnos s Kristusom, je molitev. In najzrelejši sad molitve je vedno ljubezen.«

Iti k izključenemu in ga pripeljati v središče
Papež v govoru opozori še na nasprotje pripadnosti, kar je izključitev, odpadek. Kako je lahko nekdo, ki raste v pripadnosti Kristusu in v njem odkrije pogled, ki se obrača k vsakemu, v svojem načinu življenja človek, ki izključuje? Semeniščniki naj začnejo pri življenju skupnosti v semenišču in se vprašajo, ali je kdo, ki je izključen, ki ostaja na obrobjih. »Vaša pripadnost Kristusu vam pravi, naj mu greste naproti, ga privedete v središče, mu pomagate, da se bo tudi on čutil del skupnosti,« je jasen Frančišek. Ko postopoma rastejo v občutku pripadnosti Cerkvi in okušajo lepoto bratstva, naj od samih sebe tudi zahtevajo napor odpuščanja, tako v malih kot velikih stvareh. Če nas namreč v življenju nič ne izključuje iz usmiljenega Gospodovega pogleda, zakaj bi torej moral naš pogled kogar koli izključevati?

Skrbeti za kvalitetno formacijo
Ob koncu govora še zatrdi, da je apulijsko papeško semenišče Pija XI. veliko in ima veliko poklicev. »To obilje je odgovornost,« pripomni papež in doda, da je treba skrbeti za kvaliteto formacije, kajti samo številke niso dovolj.