Papež sprejel skupnost pediatrične bolnišnice Bambino Gesù

VATIKAN (četrtek, 15. december 2016, RV) – Sveti oče se je danes dopoldne srečal z otroki, ki se zdravijo v pediatrični bolnišnici Bambino Gesù, njihovimi starši in družinskimi člani, z zaposlenimi v bolnišnici ter ostalimi sodelavci, prostovoljci in študenti, ki z bolnišnico sodelujejo. Otroci so na odru dvorane Pavla VI. obkrožili svetega očeta, nekaj udeležencev srečanja pa mu je zastavilo vprašanja, na katera je papež odgovarjal na svoj že dobro znan sproščen in spontan način.

Ne zakaj, ampak za koga

Bolničarka Valentina se je dotaknila vprašanja zakaj otroci umirajo. Zakaj otroci trpijo je po papeževih besedah težko vprašanje, na katerega – kot je iskreno dejal – nima odgovora. Ogovora ni dal niti Jezus. Pred primeri nedolžnih, ki so trpeli v težkih razmerah, Jezus ni pridigal, ni začel teoretičnega govora. Ni nam pojasnil zakaj se trpi, ampak nam je pokazal pot, da bi dali smisel tudi tej človeški izkušnji. Ko je živel med nami, nam ni pojasnil zakaj se trpi¸ ampak je s tem, da je sam z ljubeznijo trpel, pokazal za koga se trpi. »Ne zakaj, ampak za koga,« je še enkrat poudaril papež Frančišek. Izpostavil je še pomen hvaležnosti: »Vsak dan na novo odkriti vrednost hvaležnosti, znati reči hvala.« Reči hvala po papeževih besedah hrani upanje, po katerem smo rešeni. »Upanje je 'bencin' krščanskega življenja, s katerim gremo vsak dan naprej.«

Lepota malih stvari
Dino, ki že več kot petintrideset let dela v bolnišnici, je spregovoril o »prizadevanju v malih stvareh«. Papež je dejal, da se ta logika »lepote malih stvari« lahko zdi spregledana, predvsem v današnjem času, ko miselnost zunanjosti zahteva takojšnje rezultate, uspeh in vidnost. A če pomislimo na Jezusa, je večji del svojega življenja na zemlji preživel v skritosti. Brez naglice je rasel v svoji družini, se vsak dan učil, delal in s svojimi delil veselje in bolečino. »Božič nam govori, da Bog ni postal močan in mogočen, ampak slaboten in šibak kakor otrok.«

Sanje ohranjati žive!
Na papeža se je obrnil še Luca, ki zaključuje študij iz bolničarstva, in odprl vprašanje o strokovni in človeški usposobljenosti osebe, ki dela v bolnišnici Bambino Gesù. Mlademu človeku, ki vstopa v svet zaposlitve kakor Luca, je papež želel dati dva nasveta. Prvi je: »sanje ohranjati žive«. Sanj se namreč ne sme nikoli anestezirati: »Anestezija je tukaj prepovedana!« je poudaril Frančišek. Bog nas vabi, da uresničimo velike sanje, četudi so težke. Spodbuja nas, naj se nikoli ne ustavimo pri delanju dobrega, naj nikoli ne ugasnemo želje, da bi živeli velike načrte. Življenje brez sanj, ni vredno Boga. Utrujeno življenje, ki se sprijazni z vsem in ki brez navdušenja vstopa v dan, ni krščansko življenje.

Kaj je na prvem mestu: imeti ali dati?
Poleg sanj, pa je pomembno »darovanje, dajanje«, s čimer se je papež Frančišek obenem odzval na premišljevanje nekdanje bolnice Serene, ki je govorila o moči darovanja. Sledimo lahko dvema različnima ciljema: na prvo mesto postavimo imeti ali pa  dati, je zatrdil sveti oče. Oboje je med seboj sicer prepleteno, a pomembno se je zavedati, kaj postavljamo na prvo mesto. Lahko delamo in pri tem mislimo samo na zaslužek ali pa si prizadevamo dati vse od sebe za druge. Vsako jutro lahko rečemo: Zdaj grem tja, naredil bo tisto, srečal bom ljudi, naletel na probleme …, a ta dan želim živeti tako, kot bi želel Gospod – ne kot neko težo, ampak kot dar.