Tretja adventna pridiga: Trezna opojnost Duha

VATIKAN (petek, 16. december 2016, RV) – Papež Frančišek in člani rimske kurije so danes dopoldne prisluhnili tretji adventni pridigi p. Raniera Cantalamesse. Govoreč o trezni opojnosti Duha, ki je tema njegovih letošnjih pridig, je papeški pridigar najprej izpostavil dve vrsti opojnosti, nato je spregovoril o poti od treznosti k opojnosti oziroma od opojnosti k treznosti, ter nazadnje še o krstu v Svetem Duhu.

Sv. Ambrož je v 4. stoletju v svoji himni Splendor paternae gloriae zapisal izraz »opojnost Duha« (ebrietatem Spiritus). V kasnejših prevodih so to besedo smatrali za preveč drzno in so jo nadomestili z  blažjim in bolj sprejemljivim izrazom »obilje Duha« (profusionem Spiritus), s čimer pa se je izgubila moč metafore, ki je stara kakor samo krščanstvo. Temo »trezne opojnosti« so ponovno obudili cerkveni očetje, in sicer izhajajoč iz besed, s katerimi je apostol Pavel spodbujal kristjane v Efezu: »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, s hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda« (Ef 5,18-19).

Telesna opojnost povzroči opotekanje, duhovna opojnost prinese trdnost v dobrem
Brezštevilna besedila cerkvenih očetov, od Origena dalje, ki govorijo o tej temi, izpostavljajo bodisi podobnost ali nasprotje med telesno in duhovno opojnostjo. Podobnost je v dejstvu, da obe vrsti vlivata veselje, omogočata, da se pozabi na skrbi in gre ven iz sebe. Nasprotje pa je v tem, da medtem ko telesna opojnost – ki lahko izhaja iz alkohola, droge, spolnosti ali uspeha – povzroči opotekanje in omahljivost, duhovna opojnost prinese trdnost v dobrem. Zaradi prve gremo ven iz sebe, da živimo pod lastnim razumskim nivojem, zaradi druge pa gremo ven iz sebe, da živimo nad lastnim razumom. Za obe se uporablja besedo »ekstaza«, toda ena je zamaknjenost naproti plitvosti, druga pa zamaknjenost naproti visokemu.

Treznost je nujna, da bi dosegli opojnost Duha, in opojnost je nujna, da bi dosegli treznost
Papeški pridigar je nadaljeval z vprašanjem, kako ta ideal trezne opojnosti utelesiti v sedanji zgodovinski in cerkveni situaciji: »Kje je namreč zapisano, da je bil ta tako močan način izkušnje Duha izključna pravica cerkvenih očetov in prvih časov Cerkve?« Kristusov dar ni omejen zgolj na posamezno obdobje. Dovolj ga je za vse, v zakladu njegovega odrešenja. In ravno vloga Duha je, da Kristusovo odrešenje naredi vesoljno, na voljo vsaki osebi, na katerikoli točki časa ali prostora.

Danes smo dediči duhovnosti, ki si je pot popolnosti predstavljala v sledečem zaporedju: najprej je treba dolgo vztrajati na stopnji očiščevanja in šele nato preiti v fazo združevanja; najprej se je treba dolgo vaditi v treznosti in šele nato izkusiti opojnost. Vsako gorečnost, ki bi se izrazila prej, bi bilo treba obravnavati kot sumljivo. Duhovna opojnost je torej umeščena na konec, prihranjena je za »popolne«; medtem ko se morajo preostali ukvarjati predvsem s telesno pokoro, ne da bi si med bojem z lastnimi pomanjkljivostmi domišljali, da so že doživeli močno in neposredno izkušnjo Boga ali njegovega Duha.

V osnovi te duhovnosti je velika modrost in izkušnja. Nikakor se je ne sme imeti za nekaj preseženega. Pa vendar je treba reči, da »shema, ki je tako toga«, nakazuje tudi počasno in postopno premikanje poudarka z milosti na človekov napor in z vere na dela. Sodeč po Novi zavezi pa je treznost nujna, da bi dosegli opojnost Duha, in opojnost Duha je nujna, da bi dosegli in udejanjali treznost. Krščansko življenje, ki je polno asketskega napora in telesne pokore, a je brez poživljajočega dotika Duha, po besedah nekega cerkvenega očeta spominja na mašo, med katero bi se prebrala številna berila, opravili vsi obredi in bi se prineslo veliko darov, a med katero duhovnik ne bi posvetil kruha in vina. Vse bi ostalo, kakor je bilo prej, samo kruh in vino.

Ta druga pot, ki gre od opojnosti k treznosti, je tista, ki jo je Jezus predlagal svojim apostolom. Do binkošti niso bili sposobni udejanjati skoraj nobene evangeljske zapovedi. Ko pa so bili krščeni s Svetim Duhom, so postali zmožni za Kristusa prenašati trpljenje vseh vrst in nazadnje tudi mučeništvo: »Sveti Duh je bil veliko bolj povod njihove gorečnosti, kot pa njen učinek.« Še en razlog, ki nas spodbuja odkrivati to pot od opojnosti k treznosti, je, da krščansko življenje ni le vprašanje osebne rasti v svetosti. Je tudi poslanstvo, služenje, oznanjevanje. Da bi izpolnjevali te naloge, pa potrebujemo močno, binkoštno izkušnjo Svetega Duha.

Krst v Svetem Duhu – tok milosti
P. Cantalamessa se je nazadnje zaustavil še ob krstu v Svetem Duhu. In sicer izhajajoč iz vprašanja, kateri so kraji, kjer Duh danes deluje na ta binkošten način. Sv. Ambrož omenja dva »klasična« kraja, ki sta evharistija in Sveto pismo, ter še neko tretjo možnost. Ta je nekaj, kar ni vnaprej določeno. Obstaja v podoživetju izkušnje apostolov na binkoštni dan. Za sv. Ambroža binkošti namreč niso bile zaključen dogodek, ampak možnost, ki je v Cerkvi vedno odprta. Gre za pot, ki je odvisna izključno od vrhovne in svobodne Božje iniciative.

Krst v Svetem Duhu je orodje za spreminjanje življenja, ki ga uporablja predvsem Prenova v Duhu. P. Cantalamessa je pojasnil, da če se ta krst razume kot določen obred, seveda ni edini možni način, kako izkusiti milost binkošti. Številni kristjani so izkusili nekaj podobnega, ne da bi karkoli vedeli o krstu v Duhu. Gre za »tok milosti«, odprt vsem. Sv. Janez XXIII. je govoril o »novih binkoštih«, bl. Pavel VI. pa o »večnih binkoštih«.