VATIKAN (sobota, 17. december 2016, RV) – Papež Frančišek je danes, na svoj 80. rojstni dan, zjutraj vodil somaševanje s kardinali v kapeli Paolina. Med homilijo je razložil današnjo Božjo besedo. Liturgija nas v trenutku, ko čuječe pričakovanje božiča postaja vse bolj intenzivno, vabi, da bi se nekoliko zaustavili.
Kaj pomeni zaustaviti se prav v trenutku, ko je intenzivnost vedno večja? »Cerkev
preprosto želi, da se spominjamo: 'Ustavi se in se spomni. Poglej nazaj, poglej pot.'«
Spominjanje je »devteronomična drža«, ki daje duši veliko moč. Tudi Sveto pismo spominjanje
izpostavlja kot način molitve, srečanja z Bogom. Spominjajte se svojih voditeljev,
spominjajte se prvih dni, glejte nazaj, da bi šli lažje naprej, je zapisano v Pismu
Hebrejcem. V 11. poglavju le-tega je navedena vrsta pričevalcev, ki so pripravili
pot, da bi prispeli do polnosti časov. Liturgija nas danes torej vabi, da bi prosili
za milost spominjanja, da ne bi pozabili.
Izvolitev, obljuba in zaveza
Ne pozabiti pa je del ljubezni; imeti vedno pred očmi vse dobro, ki smo ga bili deležni,
je del ljubezni; gledati zgodovino, od kje prihajamo, naše očete, prednike, pot vere,
je del ljubezni. To spominjanje je za nas dobro. Začenja se z izvolitvijo ljudstva:
Jezus Kristus je Davidov Sin, Abramov Sin. Izvoljeno ljudstvo je na poti naproti obljubi
z močjo prve zaveze in sledečih zavez. Pot kristjana, naša pot, je preprosta. Obljubljeno
nam je bilo: »Hodi v moji navzočnosti in bodi brez graje, kakor je naš Oče.«
Obljuba bo izpolnjena na koncu, utrdi pa se z vsako zavezo, zavezo zvestobe, ki jo
sklenemo z Gospodom. Kaže nam, da nismo bili mi tisti, ki smo izvolili, ampak da smo
vsi bili izvoljeni: »Izvolitev, obljuba in zaveza so kakor stebri krščanskega
spominjanja. Gledati nazaj, da bi šli naprej …«
Na poti vedno najdemo milost in greh
Milost je torej spominjati se. V današnjem evangeljskem odlomku poslušamo o veliki
zgodovini milosti, pa tudi o zgodovini greha. Na poti vedno najdemo milost in greh.
V zgodovini zveličanja, na seznamu, so veliki grešniki in so svetniki. Tudi v naših
življenjih bomo našli trenutke velike zvestobe Gospodu, veselja v služenju, in pa
kakšen grd trenutek nezvestobe in greha, ki nam bo dal občutiti potrebo po zveličanju.
Kadar pa čutimo to, izpovedujemo vero: »Sem grešnik, toda Ti me lahko rešiš. Ti
me vodiš naprej.« Tako se gre dalje v radosti upanja.
Pojdi naprej, do dokončnega srečanja
»V adventu smo začeti hoditi po tej poti, v čuječem pričakovanju Gospoda. Danes
se ustavljamo, gledamo nazaj, vidimo, da je bila pot lepa, da nas Gospod ni razočaral,
da je Gospod zvest. Vidimo tudi, da so bili tako v zgodovini kakor v naših življenjih
zelo lepi trenutki zvestobe in grdi trenutki greha. Toda Gospod je tam, podaja ti
roko, da bi te dvignil: 'Pojdi naprej!'« To je krščansko življenje: »Pojdi
naprej, do dokončnega srečanja.« Ta pot velike intenzivnosti, v čuječem pričakovanju
Gospodovega prihoda, naj nam nikoli ne odvzame milosti spominjanja, gledanja nazaj
na vse tisto, kar je za nas in za Cerkev v zgodovini zveličanja storil Gospod. Tako
bomo razumeli, zakaj nas Cerkev danes vabi k branju tega odlomka, ki bi se sicer lahko
zdel nekoliko dolgočasen. Toda je zgodovina Boga, ki je želel hoditi s svojim ljudstvom
in nazadnje tudi postati Človek, kakor je vsakdo izmed nas.
Naj nam Gospod pomaga živeti v tej milosti spominjanja. Četudi je težko, dolgočasno in je veliko problemov. Avtor Pisma Hebrejcem na te naše pritožbe lepo odgovarja: »Bodi miren, nisi še dospel, da bi dal kri.« Tudi malo humorja tega navdihnjenega avtorja nam lahko pomaga iti naprej: »Naj nam Gospod da to milost.«
Zahvala: Molite, da bi bila moja starost mirna, pobožna, rodovitna in vesela
Po koncu svete maše se je papež Frančišek kardinalom zahvalil za somaševanje in, da
so ga spremljali na ta dan: »Že nekaj dni mi prihaja na misel beseda, ki se zdi
grda: starost. Prestraši, najmanj prestraši …« Msgr. Cavaliere je včeraj svetemu
očetu podaril Ciceronovo delo De senectute (O starosti), kar je
bilo, kot se je papež pošalil, le še »kaplja več«. Ko se je 15. marca 2013
prvič srečal s kardinali, je dejal, da je starost sedež modrosti. Sedaj upa, da to
velja tudi zanj. Nadalje je spomnil na pesnitev Tacito pede lapsa vetustas
(Ovidij): starost pride s tihim korakom … To je udarec. Vendar pa, kadar se o starosti
razmišlja kot o življenjskem obdobju, v katerem se podarja veselje, modrost, upanje,
takrat se ponovno začne živeti. Navsezadnje je papež Frančišek tako omenil še eno
poezijo: Starost je mirna in pobožna (Hölderlin). »Molite, da bi bila moja taka:
mirna, pobožna in rodovitna. Pa tudi vesela. Hvala.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |