2016-12-27 14:14:00

Novi nadškof Alžira: Obstaja kraj, kjer je mogoče živeti drugače


ALŽIR (torek, 27. december 2016, RV) – »Izziv in istočasno milost. V vsakdanjosti živimo dobre odnose, in vsak dan se zaradi teh dobrih odnosov čudimo, saj so odnosi bližine, sodelovanja, včasih celo prijateljstva.« To so besede nadškofa Alžira, ki se nanašajo na njegovo novo poslanstvo in na življenje krščanske manjšine poleg muslimanske večine. Msgr. Paula Desfargesa, 72-letnega francoskega jezuita, je sveti oče za nadškofa Alžira imenoval tik pred božičem, 24. decembra. V Alžiriji sicer živi že štirideset let: skoraj do škofovskega posvečenja leta 2009 je bil profesor psihologije v arabskem jeziku na univerzi v mestu Constantine, kjer je bil več kot deset let tudi generalni vikar škofije, bil je predstojnik jezuitske skupnosti in direktor doma za duhovne vaje v prestolnici, zadnja leta je bil škof Constantineja in od maja 2015 tudi apostolski administrator nadškofije Alžir.

Biti Cerkev za vse
»Smo priče tega skupnega življenja in vanj tudi verjamemo, ker ga vsakodnevno živimo.« Papež jim je med zadnjim obiskom ad limina dejal, da so »priče Kristusove ljubezni«. Gre za apostolat dobrote, kakor bi rekel Charles de Foucauld. Njihovo veselje je ljubiti in služiti. Seveda obstajajo tudi težave, ni mogoče, da bi bili vsi vedno zadovoljni, a to je del življenja. Te težave ne zadevajo njihovega vsakodnevnega življenja v srečevanju med osebami: »Naša poklicanost je biti Cerkev za vse, Cerkev bratskega srečanja z vsemi!«

Zaradi prisotnosti študentov iz podsaharskih držav, skupnosti delavcev in diplomatov iz različnih držav, je katoliška Cerkev v Alžiru zelo mednarodna. Zaznamujejo jo službe, ki izražajo bližino ljudem, bodisi v šolah, knjižnicah, ali zdravstvu in formaciji. Gre torej za zelo dinamično stvarnost.

Muslimani nas spodbujajo v sprejemanju, podarjanju sebe, dialogu in srečanju
»Papež govori o periferijah in mi smo na teh periferijah: 'krajih preloma'.« Vendar pa je to običajen kraj usmiljenja, kraj, kjer se usmiljenje loteva dela. In tudi glede tega, kot poudarja msgr. Desfarges, »nismo edini akterji, ampak smo priče, kako nas naši muslimanski bratje in sestre s svoje strani v odnosu do nas spodbujajo v kreposti sprejemanja, podarjanja samih sebe in pripravljenosti na dialog ter srečanje.« Mnogi muslimanski prijatelji so med božično nočjo prišli v župnije, ne da bi spreobračali, temveč preprosto da bi videli, kako molijo kristjani. Tudi to je način, kako se bolje medsebojno spoznati: »In tega smo zelo veseli! V svetu, v katerem se zdi, da napetost med muslimani in Zahodom, med muslimani in kristjani, vse bolj narašča, obstaja kraj, kjer je mogoče živeti drugače …«   








All the contents on this site are copyrighted ©.