Msgr. Alojzij Cvikl: Pokojni brat Martin je vztrajal na poti ljubezni tudi v zadnjih mesecih v času preizkušnje in trpljenja

LJUBLJANA (sreda, 28. december 2016, RV) – Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je danes na ljubljanskih Žalah daroval sveto mašo in vodil pogreb jezuitskega redovnega brata Martina Rezarja, ki ga je Gospod poklical k sebi 20. decembra, v  73. letu starosti in 55. letu Družbe  Jezusove. Somaševali so številni patri jezuiti kot tudi drugi duhovniki, ki so br. Martina poznali.

Večino svojih redovnih let je br. Martin živel in deloval v Mariboru v novicijatski hiši. Zadnja leta je pomagal pri mnogih ročnih delih ob vzpostavitvi kolegija Magis. Umrl je po hudi bolezni. Od septembra so zanj vzorno skrbele Marjine sestre, za kar se jim iskreno zahvaljujemo. Bog vam povrni! Tri njegove sestre so redovnice istega reda, Marijine sestre, ena od njih je že pokojna. Nečak je duhovnik – Janko Rezar.

Celoten posnetek svete maše

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Spoštovani sobratje jezuiti, dragi sorodniki + brata Martina, dragi bratje in sestre!
Ko smo v Cerkvi prepevali: »Kralja, ki prihaja« in se pripravljali na božični praznik, je Gospodar življenja h temu Kralju poklical našega sobrata Martina, da v polnosti zaživi to, v kar je veroval in za kar je živel. Naše življenje je hoja proti smrti. To nas navdaja z občutkom strahu in teme. Samo Bog je tisti, ki lahko osvetli to našo pot. To se je zgodilo v sveti noči, ko se je prava Luč naselila med nami.

Za nas se je ta sveta noč začela pri sv. krstu, ko smo iz teme stopili v luč in smo naše življenje začeli živeti na Kristusov način in sicer, kot sinovi in hčere nebeškega Očeta. To je novo življenje, ki ga zaznamuje Luč. Premišljevati to kar se je zgodilo v Betlehemu pomeni gledati na naš začetek, pa tudi naš konec. V Novorojenem otroku, ki je položen v jasli, lahko gledamo tudi sebe, ki smo bili pri krstu prerojeni in iz teme popeljani k Luči.

Tako vsak moj korak postane hoja za Kristusom, ki me vodi k Očetu. Če sem prej svoje življenje gradil na sebi in na človeški logiki. S krstom vstopim v božjo logiko, ki je logika darovanja, použivanja in izgorevanja. To je logika ljubezni, ki me vedno bolj prevzema in me osvobaja strahu in me vodi na pot življenja, ki je večno.

Na božični praznik smo poslušali, da se nam je razodela Božja milost. V čem je ta milost? Da nam Bog omogoča, da lahko naše življenje zaživimo na način, ki nam ga kaže Dete položeno v jasli. To Dete na glavo postavlja našo človeško logiko, na glavo postavlja logiko teme. Za vzgled nam daje pastirje, te skromne ljudi, ki niso imeli mesta v na lestvici človeške logike. V Božjem načrtu pa postanejo prvi, ki oznanjajo in pričujejo za Luč, ki je zasvetila med nami v sveti noči, so prvi, ki sprejmejo ta dar in ga delijo naprej. To so tisti »ki so mu po volji«, kot je to Marija, Jožef, Zaharija, Simeon, Ana« (prim. Mt,2,12)

Vsi ti ljudje, ki jih omenjajo evangeliji, da so sprejeli božično sporočilo  so bili preprosti ljudje, katerim je bila skupna ena lastnost: budnost, bolje odprtost. To je vrednota, ki jo bo Jezus pozneje zelo polagal na srce svojim učencem in s tem tudi nam. Ta odprtost se kaže v tem, da so znali prisluhniti Božji besedi, v odprtosti za Božje namige, za Božji klic in vabilo  in odprti za izpolnjevanje Božje volje.

Danes se pri tej sveti daritvi poslavljamo od brata Martina, ki je zaslišal, da ga Gospod kliče v svojo službo, da se vključi v apostolsko poslanstvo Družbe Jezusove, da z njo deli isto poslanstvo in isto ljubezen. Čeprav je bilo njegovo delo raznovrstno in mnogokrat  vezano na različno tehnično in materialno delo, je bilo to delo oznanjevalno in pričevalno, saj v tem delu ni iskal sebe, ampak je želel slediti Božjemu Sinu: on mu je bil pot, zgled, smisel in moč v življenju.

Brata Martina sem srečal, kot sem prišel v malo semenišče na Ljubljansko 13, v Mariboru. Tako sem ga v tem času spoznal, kot človeka globoke vere in molitve. Mali semeniščniki smo v njem gledali »duhovnega človeka«, ki je iz tega notranjega bogastva opravljal raznovrstna dela in jih opravlja z veseljem in predanostjo, in je bil vedno na razpolago predstojniku, za nas pa vedno imel prijazno in spoštljivo besedo.

Ko je prišel čas razločevanja ali je tudi moja pot v Družbi Jezusovi mi je vzgled redovnih bratov bil zelo pomemben, saj sem v njih gledal tisto pristno hojo za Kristusom, kjer človek dan za dnem odmira sebi, da bi na njegovem obličju vedno bolj žarel Kristus. Tako smo danes hvaležni Gospodu za to pričevanje brata Martina , ki stopa pred nas kot pričevanje živega in dejavnega Boga, ki ljubi človeka in mu ostaja zvest do konca, tudi v največjih preizkušnjah, v bolezni in smrti.

Današnji evangelij nam želi podčrtati, da naše življenje dobi vrednost in pomen, v hoji za Kristusom, kjer je On edina in največja vrednota. Živeti zanj, pomeni pridobiti si ves svet, vzeti nase njegov križ in ga nositi za njim pa pomeni pot v odrešenje, ki obsega tudi trpljenje, smrt in hkrati vstajenje.

Pokojni brat Martin je vztrajal na poti ljubezni, tudi v zadnjih mesecih, v času preizkušnje in trpljenja. Sposoben je bil objeti križ, zato upamo, da je že deležen sadov tega križa, in da že okuša polnost življenja v Božjem objemu. Naj mu bo Bog bogat plačnik za  vse kar smo po njem prejeli in za vse kar je naredil za rast Božjega kraljestva med nami! Amen.