Papež Frančišek: Ustavimo se pred jaslicami, da bi se zahvalili

VATIKAN (sobota, 31. december 2016, RV) – »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4-5). Na ta kratek odlomek iz Pisma Galačanom se je nanašala homilija papeža Frančiška, ko je danes popoldne v vatikanski baziliki vodil večernice pred jutrišnjim praznikom Marije, Matere Božje. Del bogoslužja sta bila adoracija in evharistični blagoslov. Kot je v navadi je ob koncu leta zadonela tudi zahvalna pesem Te Deum (Tebe Boga hvalimo). Po večernicah pa je sveti oče odšel še na Trg sv. Petra, kjer se je kratko zaustavil pred jaslicami.

Bog se v Kristusu ni »zamaskiral« s človekom, ampak je postal človek
Besede sv. Pavla odmevajo z močjo. Na kratek in zgoščen način nas vpeljejo v načrt, ki ga ima Bog za nas: da živimo kot sinovi. Tu svoj odmev dobi celotna zgodovina zveličanja: on, ki ni bil podvržen postavi, se je iz ljubezni odločil izgubiti katerokoli vrsto privilegija (privus legis) in vstopiti preko najmanj pričakovanega kraja, da bi osvobodil nas, ki smo bili pod postavo. Novost je, da se je to odločil storiti v majhnosti in krhkosti novorojenca; odločil se je približati osebno in v svojem mesu objeti naše meso, v svoji slabotnosti objeti našo slabotnost, v svoji majhnosti prekriti našo. Bog se v Kristusu ni »zamaskiral« s človekom, ampak je postal človek in je bil v vsem soudeležen v našem stanju. Daleč od tega, da bi bil zaprt v neko stanje ideje ali abstraktnega bistva, je hotel biti blizu vsem tistim, ki se počutijo izgubljene, omrtvičene, ranjene, malodušne, žalostne in prestrašene. Blizu vsem tistim, ki v svojem mesu nosijo breme oddaljenosti in osamljenosti, da bi greh, sramota, rane, pobitost, izključenost, ne imeli zadnje besede v življenju njegovih otrok.

Dojenček nam pokaže moč Boga
Jaslice nas vabijo, da bi to Božjo logiko vzeli za svojo. Ta logika ni osredotočena na privilegij, na priznanja, na dajanje prednosti; gre za logiko srečanja in bližine. Jaslice nas vabijo, da bi zapustili logiko izjem za nekatere in izključevanja za druge. Bog pride kot On sam, da bi pretrgal verigo privilegija, ki vedno porodi izključitev, da bi uvedel ljubkovanje sočutja, ki porodi vključitev, ki naredi, da v vsaki osebi zažari dostojanstvo, zaradi katerega je bila ustvarjena. Dojenček nam pokaže moč Boga, ki poziva kot dar, kot daritev, kot vrenje in priložnost, da bi ustvarili kulturo srečanja.

Potrebujemo, da nas Gospod razsvetli
Ne smemo si dovoliti naivnosti. Vemo, da smo z več koncev skušani, da bi živeli to logiko privilegija, ki nas loči, ko ločujemo, ki nas izključi, ko izključujemo, ki nas zapre, ko zapiramo sanje in življenja mnogih naših bratov.

Danes, pred betlehemskim otrokom, želimo priznati, da potrebujemo, da nas Gospod razsvetli; kajti ne malokrat se zdimo kratkovidni ali pa ostajamo jetniki drže, ki je izrazita pristašinja tistega, ki hoče druge na silo vključiti v lastne sheme. Potrebujemo to luč, ki bi nam pomagala učiti se iz naših lastnih napak in poskusov, da bi se poboljšali in se presegli; to luč, ki se rodi iz ponižne in pogumne zavesti nekoga, ki vsakič najde moč, da ponovno vstane in začne znova.

Ustavimo se pred jaslicami, da bi se zahvalili
Medtem ko se še eno leto približuje koncu, se ustavimo pred jaslicami, da bi se zahvalili za vsa znamenja Božje velikodušnosti v našem življenju in v naši zgodovini. Na tisoče načinov se je izrazila v pričevanju mnogih anonimnih obrazov, ki so znali tvegati. Ta zahvala noče biti jalova nostalgija ali prazen spomin na idealizirano in breztelesno preteklost, temveč živo spominjanje, ki bi pomagalo, da se razvname osebna in skupnostna ustvarjalnost, saj vemo, da je Bog z nami.

Gledati jaslice pomeni najti moč, da zavzamemo svoje mesto v zgodovini
Ustavimo se pred jaslicami, da bi kontemplirali, kako je bil Bog prisoten med tem letom in se tako spomnimo, da je vsak čas, vsak trenutek nosilec milosti in blagoslova. Jaslice nas izzivajo, da nimamo ničesar in nikogar za izgubljenega. Gledati jaslice pomeni najti moč, da zavzamemo svoje mesto v zgodovini, ne da bi se pritoževali in bili zagrenjeni, ne da bi se zapirali ali bežali, ne da bi iskali bližnjice, ki bi nam dale prednost. Gledati jaslice nakazuje vedenje, da čas, ki nas čaka, zahteva iniciative, polne drznosti in upanja, kakor tudi odpovedi praznim protagonizmom ali neskončnim borbam, da bi se pokazali.

Gledati jaslice pomeni odkriti, kako se Bog vključi s tem, da vključi nas, da nas naredi del njegovega dela, da nas povabi, da bi pogumno in odločno sprejeli prihodnost, ki je pred nami.

Mladi obličji Jožefa in Marije, ki gledata naprej – dolg do mladih
Ko gledamo jaslice, srečamo obličji Jožefa in Marije. Mladi obličji, polni upanja in želja, polni vprašanj. Mladi obličji, ki gledata naprej, z nelahko nalogo pomagati rasti Bogu-Otroku. Ni mogoče govoriti o prihodnosti brez kontempliranja teh mladih obličij in ne da bi prevzeli odgovornost, ki jo imamo v odnosu do naših mladih. Bolj kot odgovornost je primerna beseda dolg, ki ga imamo do njih. Govoriti o letu, ki se končuje, pomeni počutiti se povabljene pomisliti, koliko se zanimamo za mesto, ki ga imajo v naši družbi mladi.

Ustvarili smo kulturo, ki po eni strani malikuje mladost in jo poskuša napraviti večno, a protislovno smo naše mlade obsodili, da nimajo resničnega prostora za vključitev, saj smo jih počasi odrinili iz javnega življenja in jih prisilili, da emigrirajo ali moledujejo za zaposlitve, ki ne obstajajo ali pa jim ne omogočajo načrtovati prihodnosti. Prednost smo dali špekulaciji, namesto dostojnim in izvirnim delom, ki bi jim omogočila biti aktivni protagonisti v življenju naše družbe. Od njih pričakujemo in zahtevamo, da bi bili kvas prihodnosti, a jih diskriminiramo in obsojamo na trkanje na vrata, ki v večini primerov ostanejo zaprta.

Povabljeni smo, da ne bi bili kakor betlehemski gostilničar, ki je mlademu paru dejal: tukaj ni prostora. Ni bilo prostora za življenje, za prihodnost. Od nas se zahteva, da se vsakdo obveže, četudi se lahko zdi malo, da bi našim mladim pomagali ponovno najti tukaj, v njihovi deželi, v njihovi domovini, konkretna obzorja prihodnosti, ki jo je mogoče zgraditi. Ne odpovejmo se moči njihovih rok, njihovega razuma, njihovih sposobnosti prerokovati sanje njihovih ostarelih (glej Jl 3,1). Če želimo stremeti k prihodnosti, ki bi jih bila vredna, jo lahko dosežemo le, če stavimo na resnično vključevanje: tisto, ki da dostojanstveno, svobodno, ustvarjalno, soudeleženo in solidarno delo.

Gledati jaslice nas izziva, da bi našim mladim pomagali, da se ne bi pustili razočarati naši nezrelosti, da bi jih spodbujali, da bi bili sposobni sanjati in se boriti za svoje sanje; sposobni rasti in postati očetje ter matere našega naroda.

Kontemplirajmo Boga-Otroka!
Ko se končuje leto, je za nas dobro, če kontempliramo Boga-Otroka! Je povabilo, da bi se vrnili k izvirom in koreninam naše vere. V Jezusu vera postane upanje, postane vrenje in blagoslov: »On nam dovoli, da dvignemo glavo in začnemo znova, z nežnostjo, ki nas nikoli ne razočara in ki nam more vedno vrniti veselje« (EG 3).