Papež Frančišek: Ponovno zgraditi, roka, rana, bližina, začeti znova

VATIKAN (četrtek, 5. januar 2017, RV) – »Ponovno zgraditi najprej srca in nato hiše … Ponovno zgraditi človeško družbeno tkivo, cerkveno skupnost …« Tako so se glasile besede papeža Frančiška, ki je danes v avdienco sprejel prebivalce področja v osrednji Italiji, ki ga je prizadel potres. Sveti oče je v svojem nagovoru odgovoril na pričevanji dveh oseb, ki sta preživeli potres, družinskega očeta Raffaeleja in župnika don Luciana. Tako se je zaustavil ob izrazih in besedah iz njunih pričevanj, ki so se posebej dotaknile njegovega srca.

Ponovno zgraditi
»Ponovno zgraditi« je bil izraz, ki sta ga oba pričevalca uporabila večkrat in ob katerem se je papež zaustavil najprej. Ponovno zgraditi, ne ostati zagrenjeni, ponovno zgraditi z bolečino. Srca so ranjena, a obstaja ta izraz »ponovno zgraditi srca«. To ne predstavlja optimizma, da bo jutri bolje. Prostora za optimizem tukaj ni, je poudaril papež. Optimizem je drža, ki služi v določenem trenutku, da greš lahko naprej, a nima vsebine. Danes, da bi ponovno zgradili, pa je potrebno upanje.

Roka
Druga beseda, ki jo je izpostavil sveti oče, je bila »roka«. Roke so potrebne, da bi ponovno zgradili. Roka, ki nakazuje objem z ženo, ki pomaga otrokom in sorodnikom, da se rešijo iz razvalin, ki svojega otroka pusti v rokah nekoga, da bi pomagal drugim, in roka nekoga, ki vodi. Za ponovno gradnjo so potrebne roke in srca. Bog je svet naredil kot obrtnik, z rokami. Roke zdravijo. Roke mnogih, ki so pomagale iti ven iz te nočne more in bolečine, roke gasilcev, roke vseh, ki so dali najboljše od sebe.

Rana, raniti
Sledila je beseda »rana«, »raniti«. Don Luciano je v svojem pričevanju dejal, da so ostali v domačih krajih, da ne bi še dodatno ranili svoje zemlje. Ne še bolj raniti tistega, kar je ranjeno. Ne raniti s praznimi besedami ali novicami brez spoštovanja in nežnosti pred bolečino. Vsi so trpeli, nekaj izgubili. Ne raniti. Tišina, ljubkovanje, nežnost srca nam lahko pomagajo, da ne ranimo. V trenutkih bolečine se zgodijo tudi čudeži. V tem času po potresu je med nekaterimi prišlo do sprave, ob strani so bile puščene stare zgodbe. Ponovno so se medsebojno našli, z objemom, poljubom, medsebojno pomočjo in tudi z jokom. Jokati skupaj je bolje, je dodal papež.

Danes naše življenje ni več enako
»Danes naše življenje ni več enako,« je rekel Raffaele. Njegova družina se je rešila, a marsikaj so izgubili. So na varnem, a so premagani. Rane bodo zaceljene, a brazgotine bodo ostale celo življenje in bodo spomin na ta trenutek bolečine. Življenje bo imelo brazgotino in tako ni več enako. Sreča je, če se preživi, a ni enako.

Don Luciano pa je spomnil na kreposti, ki jih je srečal med svojimi ljudmi po potresu. To pomeni, da so »blagorodni«. In kot je župnik izrazil ponos na svoje ljudi, je papež ponosen na župnike, da niso zapustili zemlje in svojih. Veliko so izgubili, a postali so »velika družina«.

Bližina, začeti znova
Jedro obeh pričevanj pa je bila »bližina«. Bližina nas naredi bolj človeške, bolj dobre, pogumnejše. Eno je hoditi sam, drugo je hoditi blizu z drugimi. Še en izraz je »začeti znova«, začeti znova, ne da bi izgubili sposobnost sanjati, imeti pogum še vedno sanjati.

To so bile stvari, ki so se najbolj dotaknile papeževega srca: »Vzeti sem želel vaše besede in jih narediti za svoje. Ker je v vaši situaciji najslabše, kar se lahko stori, pridigati. Le vzeti, kar pravi vaše srce in to narediti za svoje … Veste, da sem vam blizu. Ko sem tistega jutra izvedel, kaj se je zgodilo, takoj ko sem se zbudil, sem našel sporočilo o dveh potresih … Začutil sem dve stvari: da moram iti tja in potem sem začutil bolečino, veliko  bolečino. In s to bolečino sem tistega dne šel maševat.«

Papež se je vsem še zahvalil, da so prišli, za vso pomoč, in jih nato znova spomnil, naj ponovno gradijo. Pred blagoslovom je skupaj z njimi zmolil Zdravamarijo.