VATIKAN (petek, 6. januar 2017, RV) – »'Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit' (Mt 2,2). S temi besedami nam trije modri, ki so prišli iz daljnih dežel, povedo razlog svojega dolgega potovanja: počastiti novorojenega kralja. Videti in počastiti: dve dejanji, ki v evangeljski pripovedi izstopata: videli smo zvezdo in želimo počastiti.« Tako se je začela homilija papeža Frančiška med sveto mašo na današnji praznik Gospodovega razglašenja.
Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Odkritje nečesa nenavadnega, kar se je zgodilo na nebu, je spodbudilo vrsto neštetih dogodkov. Ni šlo za zvezdo, ki bi se svetila izključno zanje in niti niso imeli posebnega DNK-ja, da so jo odkrili. Kakor je dobro razpoznal neki cerkveni oče, modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot (sv. Janez Zlatousti). Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih želja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.
Modri izražajo portret človeka, ki doživlja nostalgijo po Bogu
»Modri na ta način izražajo portret verujočega človeka, človeka, ki doživlja nostalgijo
po Bogu; nekoga, ki pogreša svoj dom, nebeško domovino. Odsevajo podobo vseh ljudi,
ki v svojem življenju niso dopustili, da bi jim omrtvičili srce.« Sveta nostalgija
po Bogu izvira v verujočem srcu, saj ve, da evangelij ni dogodek iz preteklosti, temveč
sedanjosti. Sveta nostalgija po Bogu nam omogoči, da imamo odprte oči za vse poskuse
omejevanja in osiromašenja življenja. Sveta nostalgija po Bogu je verujoč spomin,
ki se upre mnogim prerokom nesreče. Ta nostalgija je tista, ki ohranja živo upanje
verujoče skupnosti, ki iz tedna v teden roti z besedami: »Pridi, Gospod Jezus!«
Nostalgija po Bogu išče prihodnost
Ravno ta nostalgija je ostarelega Simeona spodbujala, da je šel vsak dan v tempelj,
ko je z gotovostjo vedel, da se njegovo življenje ne bo končalo, ne da bi mogel vzeti
v naročje Zveličarja. Ta nostalgija je izgubljenega sina spodbudila, da je zapustil
uničujočo držo in poiskal roke svojega očeta. To nostalgijo je v svojem srcu začutil
pastir, ko je pustil devetindevetdeset ovc ter šel iskat tisto, ki se je izgubila,
in ta nostalgija je tisto, kar je izkusila Marija Magdalena v nedeljo zjutraj, da
je tekla h grobu in srečala svojega vstalega Učitelja. »Nostalgija po Bogu nas
potegne ven iz naših determinističnih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim,
da ni mogoče ničesar spremeniti. Nostalgija po Bogu je drža, ki razbije dolgočasne
konformizme in nas spodbudi, da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo
in ki jo potrebujemo.« Nostalgija po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar
pa se ne ustavi tam: išče prihodnost.
Nostalgičen vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, na najbolj skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod čaka tam. Gre na periferije, na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko srečal s svojim Gospodom; in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač, ki ne more ne zmeniti se za oči nekoga, za kogar je vesela novica še vedno »neraziskano zemljišče«.
Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal: Zbeganost zmage za vsako
ceno
Temu nasprotno držo vidimo v Herodovi palači, ki je bila od Betlehema oddaljena le
nekaj kilometrov, in kjer se niso zavedli, kaj se je dogajalo. Medtem ko so modri
hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom, ki je namesto da bi iskal, prav
tako spal. Spal je »pod anestezijo kavterizirane vesti«. In bil je zbegan.
Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki se pred novostjo, ki izzove prevrat v zgodovini,
zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost tistega,
ki sedi na bogastvu, ne da bi zmogel videti preko. Zbeganost, ki se porodi v srcu
nekoga, ki hoče nadzirati vse in vsakogar. To je zbeganost tistega, ki je zatopljen
v kulturo zmage za vsako ceno; v tisto kulturo, v kateri je prostor samo za »zmagovalce«,
ne glede na ceno. Zbeganost, ki se porodi iz strahu in bojazni pred tistim, kar nam
zastavlja vprašanja in ogrozi naše gotovosti ter resnice, naše načine oprijemanja
sveta in življenja. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja
gotovosti v zločinu: »Necas parvulos corpore, quia te necat timor in corde«
(sv. Quodvultdeus). Otroke ubiješ v telesu, ker je tebi strah ubil srce.
Moč, videz, vzvišenost: idoli, ki obetajo zgolj žalost in suženjstvo
»Želimo počastiti.« Ti možje so prišli z Vzhoda, da bi počastili, in to so
prišli storiti na kraj, ki je kralju lasten: v palačo. To je pomembno: tja jih je
pripeljalo njihovo iskanje: bil je primeren kraj, saj je za Kralja primerno, da se
rodi v palači, da ima svoj dvor in svoje podložnike. To je znamenje moči, uspeha,
uspešnega življenja. In tam se lahko pričakuje, da se kralja časti, se ga boji in
se mu tudi laska; ne pa nujno, da se ga ljubi. To so posvetne sheme, majhni idoli,
katere častimo: kult moči, videza in vzvišenosti. Idoli, ki obetajo zgolj žalost,
suženjstvo in strah.
Tistega, kar so iskali, ni bilo v palači: Odkriti, da pogled Kralja ne
poniža
In prav tam se je pričela najdaljša pot, ki so jo morali prehoditi ti možje, ki so
prišli od daleč. Tam je začetek najtežje in najbolj zapletene drznosti: »Odkriti,
da tistega, kar so iskali, ni bilo v palači, temveč je bilo na nekem drugem kraju,
ne le geografskem, ampak bivanjskem.« Tam niso videli zvezde, ki jih je vodila,
da bi odkrili Boga, ki želi biti ljubljen. To je mogoče le v znamenju svobode in ne
tiranije. Odkriti, da pogled tega neznanega Kralja – a zaželenega – ne poniža, ne
zasužnji, ne vklene. Odkriti, da pogled Boga dvigne, odpusti, ozdravi. Odkriti, da
se je Bog hotel roditi tam, kjer ga nismo pričakovali, kjer ga morda ne želimo. Ali
pa tam, kjer ga pogosto zanikamo. Odkriti, da je v Božjem pogledu prostor za ranjene,
utrujene, trpinčene in zapuščene: da se njegova moč in njegova oblast imenuje usmiljenje.
»Kako daleč je za nekatere Jeruzalem od Betlehema!«
Herod ne more počastiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati častiti samega sebe, verjel je, da se vse začne in konča z njim. Ni mogel počastiti, ker je bil njegov cilj, da bi častili njega. Pa tudi duhovniki niso mogli počastiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.
Modri so lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili
Modri so čutili nostalgijo, niso več hoteli običajnih stvari. Bili so navajeni, privajeni
in utrujeni zaradi Herodov njihovega časa. Toda tam, v Betlehemu, je bila obljuba
novosti, obljuba zastonjskosti. Tam se je dogajalo nekaj novega. Modri se lahko počastili,
ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega,
ko so padli pred nezaščitenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz
Betlehema, tam so odkrili Božjo slavo.
All the contents on this site are copyrighted ©. |