S papežem Frančiškom skozi minuli teden (2. – 7. januar 2017)

Gospodovo razglašenje: nostalgija po Bogu
Vesoljna Cerkev je v minulem tednu obhajala praznik Gospodovega razglašenja ali praznik treh modrih. Papež Frančišek je daroval slovesno sveto mašo v baziliki svetega Petra. Med homilijo je takole razmišljal: »Nostalgija po Bogu nas potegne ven iz naših determinističnih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim, da ni mogoče ničesar spremeniti. Nostalgija po Bogu je drža, ki razbije dolgočasne konformizme in nas spodbudi, da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo in ki jo potrebujemo. Nostalgija po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar pa se ne ustavi tam: išče prihodnost. Nostalgičen vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, na najbolj skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga tam čaka Gospod. Gre na periferije, na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko srečal s svojim Gospodom; in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač, ki ne more ne zmeniti se za oči nekoga, za kogar je vesela novica še vedno neraziskano zemljišče.«

Resnična luč je Gospod
V petek, torej na praznik Gospodovega razglašenja, je Trg svetega Petra napolnila množica ljudi, da bi s papežem Frančiškom opoldne molila Angelovo češčenje. Sveti oče je v nagovoru opozoril na različne zvezde v našem življenju, na luči, ki žarijo in usmerjajo, mi pa se moramo odločiti, katerim bomo sledili. Med različnimi »utripajočimi« in »zaslepljujočimi« lučmi, je tudi Gospodova luč, ki so ji sledili trije modri. »Ta resnična luč je Gospodova luč, ali bolje, je sam Gospod,« je dejal papež. On je naša luč: luč, ki ne slepi, ampak spremlja in daje enkratno veselje. Ta luč je za vse in kliče vse. Povabilo preroka Izaije lahko razumemo, kot da je namenjeno nam: »Vstani, zasij« (Iz 60,1). Sprejmemo ga lahko na začetku vsakega dne: vstani, zasij, danes med mnogimi padlimi zvezdami sveta sledi Jezusovi svetli zvezdi. »Ko ji bodo sledili, bomo imeli veselje, kakor se je to zgodilo modrim, ki so zagledali zvezdo in se silno razveselili (glej Mt 2,10), kajti kjer je Bog, tam je veselje.« Kdor je srečal Jezusa, je doživel čudež luči, ki trga mrak, in pozna to luč, ki razsvetljuje.

Splošna avdienca: Solze so semena upanja
V sredo je papež imel prvo redno splošno avdienco v tem letu. Nadaljeval je kateheze o krščanskem upanju in spregovoril o upanju, ki ostaja tudi sredi joka. Izhajal je iz besed preroka Izaije: »Tako govori Gospod: glas žalovanja se sliši v Rami, bridko jokanje. Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več. Tako govori Gospod: preženi jok iz svojega glasu in solze iz svojih oči, kajti čaka te plačilo za tvoje trpljenje, govori Gospod: vrnejo se iz sovražnikove dežele. Je upanje za tvojo prihodnost, govori Gospod: otroci se vrnejo na svojo zemljo« (Jer 31,15-17). Sveti oče je v ospredje postavil Rahelo, ki objokuje izgubo svojih otrok. »Rahela noče biti potolažena. Ta njena zavrnitev izraža globino njene bolečine in bridkost njenega joka. Pred tragedijo izgube otrok mati ne more sprejeti tolažilnih besed ali gest, ki niso nikoli primerne, nikoli ne morejo ublažiti boleče rane, ki ne more in noče biti zaceljena. To je bolečina, ki je sorazmerna z ljubeznijo.« Rahelina zavrnitev tolažbe nas uči, koliko tenkočutnosti je potrebne pred bolečino drugih. »Da bi govorili o upanju obupanemu, je treba z njim deliti njegov obup; da bi obrisali solzo z obraza trpečega, se moremo pridružiti njegovemu joku. Samo tako lahko naše besede zares daje nekoliko upanja.«

Žrtvam potresa: Ponovno zgraditi najprej srca in nato hiše
Sveti oče je v minulem tednu imel dve večji srečanji. Sestal se je s prebivalci območja osrednje Italije, ki ga je v drugi polovici lanskega leta prizadel močan potres. »Ponovno zgraditi najprej srca in nato hiše. Ponovno zgraditi človeško družbeno tkivo, cerkveno skupnost,« jim je dejal, potem ko je prisluhnil njihovim osebnim zgodbam in izpovedim. »Vzeti sem želel vaše besede in jih narediti za svoje. Ker je v vaši situaciji najslabše, kar se lahko stori, pridigati. Le vzeti, kar pravi vaše srce in to narediti za svoje … Veste, da sem vam blizu. Ko sem tistega jutra izvedel, kaj se je zgodilo, takoj ko sem se zbudil, sem našel sporočilo o dveh potresih. Začutil sem dve stvari: da moram iti tja in potem sem začutil bolečino, veliko  bolečino. In s to bolečino sem tistega dne šel maševat.«

Pastorala duhovnih poklicev: Mladi potrebujejo izvir sveže vode
Druga večja avdienca pa je bila namenjena udeležencem simpozija o duhovnih poklicih, ki ga je organizirala Italijanska škofovska konferenca na temo Vstani, pojdi, ne boj se. Poglejmo nekaj misli iz papeževega govora: »Mladi danes potrebujejo izvir sveže vode, da se odžejajo in potem nadaljujejo svojo pot iskanja … Mladi ljudje hočejo nekaj velikega v življenju. Srečanje s Kristusom, ko se pustijo osvojiti in voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu daje trdno upanje, ki ne razočara.« Pomembno je znati z mladimi »izgubljati čas«. Pomembno je imeti pogled, ki zna v človeških in duhovnih dogodkih videti pozitivnost; imeti srce, ki se čudi in je hvaležno pred darovi, ki jih osebe nosijo v sebi; v ospredje postavljati bolj potenciale kot pa omejitve. »Potrebna je pastorala duhovnih poklicev, ki ima prostrana obzorja in dih občestva; ki zna pogumno brati realnost, kakršna je, ter prepoznavati znamenja velikodušnosti in lepote človeškega srca.« Nujno je v same krščanske skupnosti vnesti »novo kulturo duhovnih poklicev«.