Gospodovo
razglašenje: nostalgija po Bogu
Vesoljna Cerkev je v minulem tednu obhajala praznik Gospodovega razglašenja ali praznik
treh modrih. Papež Frančišek je daroval slovesno sveto mašo v baziliki svetega Petra.
Med homilijo je takole razmišljal: »Nostalgija po Bogu nas potegne ven iz naših
determinističnih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim, da ni mogoče ničesar
spremeniti. Nostalgija po Bogu je drža, ki razbije dolgočasne konformizme in nas spodbudi,
da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo in ki jo potrebujemo. Nostalgija
po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar pa se ne ustavi tam: išče prihodnost.
Nostalgičen vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, na najbolj
skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga tam čaka Gospod. Gre na periferije,
na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko srečal s svojim Gospodom; in tega
še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač, ki ne more ne zmeniti se za oči
nekoga, za kogar je vesela novica še vedno neraziskano zemljišče.«
Resnična
luč je Gospod
V petek, torej na praznik Gospodovega razglašenja, je Trg svetega Petra napolnila
množica ljudi, da bi s papežem Frančiškom opoldne molila Angelovo češčenje. Sveti
oče je v nagovoru opozoril na različne zvezde v našem življenju, na luči, ki žarijo
in usmerjajo, mi pa se moramo odločiti, katerim bomo sledili. Med različnimi »utripajočimi«
in »zaslepljujočimi« lučmi, je tudi Gospodova luč, ki so ji sledili trije
modri. »Ta resnična luč je Gospodova luč, ali bolje, je sam Gospod,« je dejal
papež. On je naša luč: luč, ki ne slepi, ampak spremlja in daje enkratno veselje.
Ta luč je za vse in kliče vse. Povabilo preroka Izaije lahko razumemo, kot da je namenjeno
nam: »Vstani, zasij« (Iz 60,1). Sprejmemo ga lahko na začetku vsakega dne:
vstani, zasij, danes med mnogimi padlimi zvezdami sveta sledi Jezusovi svetli zvezdi.
»Ko ji bodo sledili, bomo imeli veselje, kakor se je to zgodilo modrim, ki so
zagledali zvezdo in se silno razveselili (glej Mt 2,10), kajti kjer je Bog, tam je
veselje.« Kdor je srečal Jezusa, je doživel čudež luči, ki trga mrak, in pozna
to luč, ki razsvetljuje.
Splošna
avdienca: Solze so semena upanja
V sredo je papež imel prvo redno splošno avdienco v tem letu. Nadaljeval je kateheze
o krščanskem upanju in spregovoril o upanju, ki ostaja tudi sredi joka. Izhajal je
iz besed preroka Izaije: »Tako govori Gospod: glas žalovanja se sliši v Rami,
bridko jokanje. Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi otrok, ker
jih ni več. Tako govori Gospod: preženi jok iz svojega glasu in solze iz svojih oči,
kajti čaka te plačilo za tvoje trpljenje, govori Gospod: vrnejo se iz sovražnikove
dežele. Je upanje za tvojo prihodnost, govori Gospod: otroci se vrnejo na svojo zemljo«
(Jer 31,15-17). Sveti oče je v ospredje postavil Rahelo, ki objokuje izgubo svojih
otrok. »Rahela noče biti potolažena. Ta njena zavrnitev izraža globino njene bolečine
in bridkost njenega joka. Pred tragedijo izgube otrok mati ne more sprejeti tolažilnih
besed ali gest, ki niso nikoli primerne, nikoli ne morejo ublažiti boleče rane, ki
ne more in noče biti zaceljena. To je bolečina, ki je sorazmerna z ljubeznijo.«
Rahelina zavrnitev tolažbe nas uči, koliko tenkočutnosti je potrebne pred bolečino
drugih. »Da bi govorili o upanju obupanemu, je treba z njim deliti njegov obup;
da bi obrisali solzo z obraza trpečega, se moremo pridružiti njegovemu joku. Samo
tako lahko naše besede zares daje nekoliko upanja.«
Žrtvam
potresa: Ponovno zgraditi najprej srca in nato hiše
Sveti oče je v minulem tednu imel dve večji srečanji. Sestal se je s prebivalci območja
osrednje Italije, ki ga je v drugi polovici lanskega leta prizadel močan potres. »Ponovno
zgraditi najprej srca in nato hiše. Ponovno zgraditi človeško družbeno tkivo, cerkveno
skupnost,« jim je dejal, potem ko je prisluhnil njihovim osebnim zgodbam in izpovedim.
»Vzeti sem želel vaše besede in jih narediti za svoje. Ker je v vaši situaciji
najslabše, kar se lahko stori, pridigati. Le vzeti, kar pravi vaše srce in to narediti
za svoje … Veste, da sem vam blizu. Ko sem tistega jutra izvedel, kaj se je zgodilo,
takoj ko sem se zbudil, sem našel sporočilo o dveh potresih. Začutil sem dve stvari:
da moram iti tja in potem sem začutil bolečino, veliko bolečino. In s to bolečino
sem tistega dne šel maševat.«
Pastorala
duhovnih poklicev: Mladi potrebujejo izvir sveže vode
Druga večja avdienca pa je bila namenjena udeležencem simpozija o duhovnih poklicih,
ki ga je organizirala Italijanska škofovska konferenca na temo Vstani, pojdi,
ne boj se. Poglejmo nekaj misli iz papeževega govora: »Mladi danes potrebujejo
izvir sveže vode, da se odžejajo in potem nadaljujejo svojo pot iskanja … Mladi ljudje
hočejo nekaj velikega v življenju. Srečanje s Kristusom, ko se pustijo osvojiti in
voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu daje trdno upanje, ki ne
razočara.« Pomembno je znati z mladimi »izgubljati čas«. Pomembno je
imeti pogled, ki zna v človeških in duhovnih dogodkih videti pozitivnost; imeti srce,
ki se čudi in je hvaležno pred darovi, ki jih osebe nosijo v sebi; v ospredje postavljati
bolj potenciale kot pa omejitve. »Potrebna je pastorala duhovnih poklicev, ki
ima prostrana obzorja in dih občestva; ki zna pogumno brati realnost, kakršna je,
ter prepoznavati znamenja velikodušnosti in lepote človeškega srca.« Nujno je
v same krščanske skupnosti vnesti »novo kulturo duhovnih poklicev«.
All the contents on this site are copyrighted ©. |