Papež: Sistem, ki odmetava človeka, je nesprejemljiv, ker je nečloveški

VATIKAN (sobota, 14. januar 2017, RV) – Na avdienci s papežem so danes bili udeleženci okrogle mize, ki je potekala v Rimu v pripravi avstralske organizacije Global Foundation. Namen dogodka, ki je tematsko sledil geslu Skupaj si prizadevamo za svetovno skupno dobro, je bil opredeliti ustrezne poti, ki vodijo v kooperativno globalizacijo, ki je pozitivna in nasprotna globalizaciji brezbrižnosti. Papež Frančišek je takoj na začetku govora poudaril, da je svetovni ekonomski sistem, ki odmetava moške, ženske in otroke, »nesprejemljiv, ker je nečloveški«.

Stroji brez duše
Ravno to odmetavanje oseb pomeni »nazadovanje in razčlovečenje vsakega političnega in ekonomskega sistema«: tisti, ki povzročajo ali dopuščajo odmetavanje drugih – pri tem papež navede begunce, zlorabljene ali zasužnjene otroke, revne, ki na cesti umirajo zaradi mraza –, postanejo kakor »stroji brez duše«, pri tem pa sprejmejo načelo, da bodo tudi oni prej ali slej odvrženi, ko ne bodo več koristni za družbo, ki je v središče postavila boga denar.

Nevarnost širjenja kapitalistične ideologije
Sveti Janez Pavel II. je leta 1991 ob padcu zatiralskih političnih sistemov in postopni integraciji trgov, kar običajno imenujemo globalizacija, opozarjal na nevarnost, da bi se splošno razširila »kapitalistična ideologija«. Prinesla bi naj pičlo ali celo nikakršno upoštevanje pojavov družbenega izključevanja, izkoriščanja in človeške odtujitve, pri tem pa zanemarjala veliko večino, ki še vedno živi v materialni in moralni revščini, edino rešitev pa videla samo v svobodnem razvoju trga. Na vprašanje, ali je takšen ekonomski sistem model, ki ga lahko ponudimo tistim, ki iščejo pot pravega ekonomskega in družbenega napredka, je Janez Pavel II. odgovoril negativno, k čemur je pritrdil tudi papež Frančišek.

Mati Terezija: v vsakem prepoznati dostojanstvo
Žal pa so se nevarnosti, ki jih je predvideval sveti Janez Pavel II., uresničile. A istočasno je prišlo do prizadevanj mnogih posameznikov in institucij, da bi se popravile slabe posledice neodgovorne globalizacije. Frančišek je tukaj spomnil na Mater Terezijo iz Kalkute in jo označil kot »simbol in ikono naših časov, ki v nekem smislu predstavlja in povzema ta prizadevanja«. Sklonila se je k onemoglim osebam, ki so umirale na robu ceste, in v vsaki od njih prepoznala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog. Sprejela je vsako človeško življenje, tisto še nerojeno in tisto zapuščeno in odvrženo. Njihov glas je dala slišati mogočnežem tega sveta, da bi spoznali zločine revščine, ki so jo oni sami ustvarili.

V solidarno in kooperativno globalizacijo vodi sočutje
Kot je poudaril papež Frančišek, je to prva drža, ki lahko vodi v »solidarno in kooperativno globalizacijo«. Predvsem je pomembno, da vsak osebno ni ravnodušen do ran revnih, ampak se nauči sočustvovati z vsemi, ki trpijo zaradi preganjanj, osamljenosti, prisilne preselitve ali ločitve od družin, ki nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, ki trpijo zaradi lakote, mraza ali vročine. To sočutje bo pomagalo, da bodo posamezniki, ki delujejo na političnem in ekonomskem področju, lahko uporabili svojo inteligenco in sredstva; in to ne samo za kontroliranje in nadzorovanje učinkov globalizacije, ampak tudi za pomoč odgovornim na različnih političnih področjih (regionalnem, narodnem in mednarodnem) pri uravnavanju smeri vsakokrat, ko bo to potrebno. »Politika in ekonomija bi namreč morali razumeti udejanjanje kreposti previdnosti,« je dejal papež.

Cerkev zaupa v človeka
Cerkev je vedno polna zaupanja, saj pozna velike potenciale človeške inteligence, ki dopušča, da ji pomaga in jo vodi Bog ter prav tako dobra volja malih in velikih, revnih in bogatih, podjetnikov in delavcev, je ob koncu govora zatrdil sveti oče. Zbrane je spodbudil, naj nadaljujejo svoje prizadevanje, pri tem pa naj jih vedno vodi družbeni nauk Cerkve; še naprej naj širijo kooperativno globalizacijo skupaj s civilno družbo, vladami, mednarodnimi organizmi, akademskimi in znanstvenimi skupinami.