2017-01-22 10:00:00

Papeževo pismo zaporniškemu kaplanu: Usmiljenje, ki odpusti, rehabilitira


VATIKAN (nedelja, 22. januar 2017, RV) – Papež Frančišek je pretekli teden napisal pismo zaporniškemu kaplanu iz Padove Marcu Pozzi. Izročil mu ga je v torek, 17. januarja, med srečanjem s skupino jetnikov iz zapora Due palazzi, katere je sprejel v Domu sv. Marte. Pismo je napisal ob priložnosti simpozija na temo dosmrtne ječe. Le-ta se je odvil v Padovi ta petek, naslovljen pa je bil Omejena obzorja.

Ne zadušite luči upanja
Sveti oče v besedilu najprej prisrčno pozdravlja vse udeležence simpozija in obenem izraža svojo bližino zapornikom. Slednjim namenja tudi nadaljnje besede. Pravi, da moli zanje; da si predstavlja, kako jih gleda v oči in v njihovem pogledu dojame veliko naporov, bremen in razočaranj, pa vendar prestreže tudi luč upanja. Pri tem papež doda: »Rad bi vas spodbudil, da nikoli ne zadušite te luči upanja, kadar gledate v svojo notranjost.« Ohraniti jo prižgano je naša dolžnost, dolžnost tistih, ki imajo odgovornost in možnost, da vam pomagajo, da bi vaše bivanje kot osebe prevladalo nad zavestjo, da ste zaporniki: »Ste zaprte osebe: samostalnik mora vedno prevladati nad pridevnikom, človekovo dostojanstvo mora imeti prednost in mora razsvetljevati zaporne ukrepe.« Tako piše papež.

Nujno kulturno spreobrnjenje
Zatem pa spodbudi še njihovo premišljevanje, in sicer da bi nakazalo poti človečnosti. To naj bi bile uresničljive poti, da bi šlo človeštvo skozi blindirana vrata in da srca ne bi bila nikoli blindirana pred upanjem na boljšo prihodnost za vsakogar. V tem okviru je nujno kulturno spreobrnjenje, kjer se ne bi sprijaznili z mislijo, da kazen lahko zapiše zadnjo  besedo o življenju; kjer bi zavrnili slepo ulico kaznovalne pravice in se ne bi zadovoljili z zgolj plačilno pravico; kjer bi se odprli za spravno pravico in konkretne perspektive glede ponovne vključitve; kjer dosmrtna ječa ne bi predstavljala rešitve problemov, ampak problem, ki ga je treba rešiti. »Kajti če je dostojanstvo dokončno zaprto, v družbi ni več prostora za ponoven začetek in vero v prenoviteljsko moč odpuščanja.«

Usmiljenje, ki odpusti, rehabilitira
V Bogu pa je vedno prostor, da se znova začne in da se prejme tolažbo. Usmiljenje, ki odpusti, rehabilitira. »Njemu izročam vaše poti, vaše premišljevanje in vaše upanje,« s temi besedami se zaključuje papeževo pismo: »Vsakomur med vami in vam dragim osebam pošiljam apostolski blagoslov ter vas prosim, da molite zame.«








All the contents on this site are copyrighted ©.