2017-01-25 12:16:00

Kateheza: Judita - pogumna ženska, ki ljudstvu povrne upanje


VATIKAN (sreda, 25. januar 2017, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v dvorani Pavla VI., ponovno govoril o krščanskem upanju. Izhodišče kateheze je bila Judita, pogumna ženska, ki ljudstvu povrne upanje. Sveti oče je zbrane na avdienci spodbudil, naj zaupajo v Boga in njegove načrte, obenem pa sprejmejo, da njegova rešitev in pomoč prideta do nas na način, ki je drugačen od naših pričakovanj.

Ko več ne zmoremo zaupati v Gospoda
Med ženskimi liki Stare zaveze izstopa pomembna junakinja Judita. Svetopisemska knjiga, ki tudi nosi njeno ime, pripoveduje o ogromni vojski kralja Nebukadnezarja, ki kraljuje v Ninivah in hoče razširiti meje svojega kraljestva ter premagati in podjarmiti sosednja ljudstva. Nahajamo se pred velikim in nepremagljivim sovražnikom, ki seje smrt in uničenje, se približuje obljubljeni deželi in ogroža tudi življenje Izraelovih sinov.

Nebukadnezarjeva vojska pod vodstvom vrhovnega poveljnika Holofernesa oblega mesto Betulijo. Zasede studenec, od koder prebivalci dobivajo vodo, da bi tako bili prisiljeni predati mesto. Razmere postanejo zelo težke. Prebivalci Betulije se obrnejo na starešine in zahtevajo, da se predajo sovražniku. Njihove besede, so besede obupa: »Zato nimamo zdaj nikogar, ki bi nam pomagal. Bog nas je izročil v njihove roke, da vpričo njih poginemo od žeje in bomo povsem uničeni. Zato jih vsaj zdaj pokličite in izročite mesto Holofernovim ljudem in vsej njegovi vojski« (Jdt 7,25-26). Konec se zdi neizogiben, zaupanje v Boga se je izčrpalo. Zdi se, da jim ne preostane drugega, kakor da se predajo v roke morilcev, da bi ubežali smrti. »Koliko krat tudi mi pridemo do skrajne situacije, ko se niti več ne čutimo zmožni zaupati v Gospoda,« je dejal papež Frančišek in pripomnil, da je to huda skušnjava.

Sredi te velike stiske, poglavar mesta poskuša ljudem vliti upanje. Predlaga, da vzdržijo še pet dni in pričakujejo Božjo rešitev. A to je zelo slabotno upanje, saj sklene z besedami: »Če pa potečejo tudi ti dnevi in ne pride k nam pomoč, bom naredil, kot zahtevate« (Jdt 7,31). Bogu so dali pet dni, da posreduje in jih reši, in v tem se po papežem prepričanju nahaja greh; že namreč vidijo konec in čakajo najslabše, nimajo več upanja, padli so v brezup.

Judita – pogumna ženska, ki govori jezik vere in upanja
Na tej točki se pojavi Judita, vdova, ženska izredne lepote in modrosti, ki nagovori ljudstvo z jezikom vere: »Gospoda, vladarja vsega, postavljate na preizkušnjo … Nikar, o bratje, nikar ne dražite jeze Gospoda, našega Boga. Zakaj tudi če je sklenil, da nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima oblast, da nas brani, kolikor dni ga je volja, ali pa da nas pokonča pred očmi naših sovražnikov … Zato pa pričakujmo rešitev od njega in ga kličimo, naj nam pride pomagat. In če ga je volja, bo slišal naš glas« (Jdt 8,13.14-15.17). Kot je dodal papež, je to jezik upanja: »Trkajmo na vrata Božjega srca, On je Oče, On nas lahko reši. Ta ženska, vdova, tvega, da se bo pred drugimi osmešila. A je pogumna, gre naprej.« Pri tem je izrazil svoje osebno mnenje in v dvorani požel aplavz: »To je moje mnenje: ženske so bolj pogumne od moških.«

Z močjo preroka, Judita poziva može svojega ljudstva, da bi jih privedla nazaj k zaupanju v Boga. S pogledom preroka vidi onkraj tesnega obzorja, ki ga predlagajo starešine in ki zaradi strahu postaja še bolj omejeno. Judita pa pravi, da bo Bog zagotovo deloval, medtem ko predlog petdnevnega čakanja označi kot preizkušanje Boga in izmikanje njegovi volji. »Gospod je Bog rešitve, najsi bo kakršne koli oblike,« je pripomnil Frančišek. Obstaja rešitev kot osvoboditev izpod sovražnikov, ki daje življenje, a v njegovih nedoumljivih načrtih je rešitev lahko tudi izročitev smrti. Judita je to vedela, bila je ženska vere.

Bogu nikoli ne postavljajmo pogojev
»Dragi bratje in sestre,« je papež Frančišek nagovoril zbrane, »Bogu nikoli ne postavljajmo pogojev in pustimo, da upanje premaga naše strahove. Zaupati v Boga pomeni, da vstopimo v njegove načrte, ne da bi kar koli zahtevali, in prav tako sprejmemo, da njegova rešitev in njegova pomoč prispeta do nas na način, ki je drugačen od naših pričakovanj.« Gospoda prosimo za življenje, zdravje, naklonjenost, srečo, kar je tudi prav; a počnimo to v zavedanju, da Bog zna narediti življenje tudi iz smrti, da lahko doživimo mir tudi v bolezni, da smo lahko vedri tudi sredi osamljenosti in srečni sredi joka. »Nismo mi tisti, ki bi lahko poučevali Boga, kaj mora narediti in da mora narediti to, kar mi potrebujemo. On to ve bolje od nas. Moramo zaupati, kajti njegove poti in njegove misli so drugačni od naših.«

Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi
Pot, ki nam jo kaže Judita, je pot zaupanja, pričakovanja miru, molitve in pokorščine, je pot upanja. Brez enostavnih vdaj, moramo storiti vse, kar je v naših zmožnostih, pri tem pa »vedno ostati v brazdi Gospodove volje«. Judita ima svoj načrt, ki ga uspešno izvede in prinese zmago svojemu ljudstvu, a vedno ostaja v drži vere, ki vse sprejema iz Božjih rok, prepričana v njegovo dobroto.

»Tako ženska, polna vere in poguma, povrne moč svojemu ljudstvu v smrtni nevarnosti in ga povede na pot upanja, s tem pa jo pokaže tudi nam,« je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek. Povabil je, naj se spomnimo, kolikokrat smo že slišali modre in pogumne besede od ponižnih žensk, od babic. Kolikokrat znajo ravno babice povedati pravo besedo, besedo upanja, saj imajo življenjske izkušnje; veliko so pretrpele, zaupale so v Boga in Gospod jim je poklonil ta dar, da nam znajo dati nasvet upanja. Če se podamo po teh poteh, bomo doživeli veselje in velikonočno luč, ko se bomo izročili Gospodu z Jezusovimi besedami: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Kot je sklenil papež, je ravno to »molitev modrosti, zaupanja in upanja«.








All the contents on this site are copyrighted ©.