Msgr. Stanislav Hočevar za Radio Vatikan o srečanju s svetim očetom

VATIKAN (torek, 30. januar 2017, RV) – V Vatikanu se na obisku ad limina apostolorum mudijo škofje Mednarodne škofovske konference svetih Cirila in Metoda (Ceicem). V ponedeljek  jih je v avdienco sprejel tudi papež Frančišek Med njimi je beograjski nadškof metropolit msgr. Stanislav Hočevar, ki je za Radio Vatikan podal izjavo, kako je bilo na srečanju s svetim očetom in o čem so se pogovarjali.

Gospod nadškof dobrodošli na Radiu Vatikan.
Se lepo zahvaljujem. Vam zahvala za povabilo, vsem dragim poslušalkam in poslušalcem moj iskren pozdrav. Moram priznati, da nas je vse sveti oče presenetil s prisrčnostjo, globino, odprtostjo, razumevanjem vseh problematik. Predvsem pa s tem, kar je po moje najlepše, da zna ob vseh velikih vprašanjih z humorjem reševati, da zna videti, kje so res problemi, da se zaustavi pri tem, kar je najvažnejše. Mene je presenetil, ko je videl, da so nekatera vprašanja res silnega pomena, je sam vstal, odšel po list papirja, da bi napisal to, da ne bi pozabil. To je naredil s toliko preprostostjo, ob enem pa se vidi, četudi je tako odprt, prisrčen, jasno ve, kaj je njegova naloga in da to svojo vlogo in nalogo zelo pogumno izvrši. Skratka prisrčnost v odnosih in jasnost v odločitvah. Mislim, da je to tisto najlepše, kar smo čutili pri njem.

Ker nas je povabil, smo prav o vseh vprašanjih odprto govorili. Naši dragi poslušalci bodo razumeli, da ni tako lahko predstaviti vse problematike Srbije, Črne gore, Kosova, Makedonije, da so vprašanja zelo različna in tudi je zelo težko v eni uri in pol pogovora vsa ta vprašanja najboljše definirati. Videlo se je, da je bil sveti oče sposoben najbolj goreča vprašanja precizirat in tudi obljubit, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da se to razrešuje.

Nam lahko kakšno tematiko konkretno predstavite o čem ste se pogovarjali?
Ena izmed specifičnosti je to, da je naša škofovska konferenca po vernikih zelo različna po jezikih, po obredih, po tradicijah, po čutenju in zato ni lahko vedno sodelovati, toliko bolj, ker so v vseh državah drugačne zakonodaje. Z naše strani je že bilo poslano pismo v Rim, če bi mogli kakorkoli se razdeliti, da bi nastale na tem področju nove škofovske konference. O tem smo ponovno govorili.

Drugo. Prav zaradi tega, ker katoličani na našem področju razen na Kosovu in Makedoniji so pripadniki so pripadniki različnih nacionalnih manjšin. Ta čas preseljevanja zelo ogroža število vernikov zlasti v Srbiji, ker se Madžari in Hrvatje zelo močno odseljujejo v svoje matične države, tudi zaradi revščine, ki je zdaj. Pri tem je kar nekaj vprašanj, kako bo mogla sploh Cerkev delovati za naprej, toliko bolj in to je bilo zelo poudarjeno, ker nimamo še adekvatnih struktur, recimo svojega velikega semenišča, teologije. Tudi tukaj so različna mnenja, kaj bi bilo najboljše storiti. To seveda tudi onemogoča globlji, vsestranski dialog z večinskimi prebivalci Srbije, Makedonije in Črne gore. Ker nimamo teh znanstvenih ustanov, zato je tudi teološko, ekumenski dialog ali pa medverski dialog z muslimani manj učinkovit, torej ker nimamo zadosti kvalitetnega kadra, da bi na vse to odgovorili. Prav zato smo prosili svetega očeta, za kar se je tudi posebej zavzel, da bi lahko s pomočjo mednarodnih ustanov imeli nekatere takšne institucije, ki bi pomagale krajevni Cerkvi, da bi lažje zlasti v tem času, ko je za vse nas zelo pomembno, da je ta dialog med vzhodom in zahodom močnejši, da vzhodna Evropa bolj spregovori s svojim jezikom. To je sveti oče razumel in mislim, da je bila v tem smislu avdienca, srečanje s svetim očetom zelo koristno. Vsekakor vsi bratje škofje so silno zadovoljni s tem srečanjem.

Vam je papež Frančišek podal kakšno besedo, ki jo nosite v srcu?
To, kar me je tokrat prevzelo, takoj še enkrat ponovim, da sveti oče pravzaprav ni želel veliko govoriti, ampak nas je stalno spodbujal, naj mi spregovorimo. To, kar je mene navdihnilo je, da je znal za vsako problematiko najti en lep pregovor, zlasti v španskem jeziku. S tem španskim pregovorom je preprosto reševal vsa vprašanja. Recimo med ostalimi, mogoče zgleda skoraj banalno, ko smo govorili o revščini, je rekel: »Vem, tudi pri nas pravijo, da samo poln želodec hvali Boga, če torej želodec ni poln, je težko, da bi naši verniki hvalili Gospoda.« Ravno v tem je velik, ni veliko govoril, z humorjem je reševal, ampak se pa vidi jasnost v njegovih odločitvah.

Gospod nadškof najlepša hvala, da ste nas obiskali in predstavili vaše srečanje s svetim očetom.
Zahvaljujem se vam in želim vam kot uredništvu in poslušalcem, da bi bil tudi med vami čim boljši dialog. Veliko smo tudi govorili o sinodalnosti, kako je lepa, pa kako je težka. Vendar skupaj se moremo soočiti z vsemi izzivi in vam želim, da bi lahko bili v veliko podporo vsem ljudem, da bi lažje razmišljali o najbolj pomembnih vprašanjih.