Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

App:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Cerkev \ Cerkev v Aziji in Oceaniji

V Osaki za blaženega razglašen Justus Takayama Ukon

Bl. Justus Takayama Ukon, mučenec, laik, 1552 - 1615 - AFP

07/02/2017 12:15

VATIKAN (torek, 7. februar 2017, RV) – V Osaki na Japonskem je bil danes za blaženega razglašen mučenec Justus Takayama Ukon, eden največjih misijonarjev Japonske 16. stoletja. Beatifikacija v ospredje postavlja visok davek zvestobe Jezusu Kristusu, ki ga je skozi stoletja plačevala Cerkev na Japonskem. Obred je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato, ki je Justusa za Radio Vatikan opisal kot »neutrudnega pobudnika evangelizacije Japonske« in »pristnega Kristusovega bojevnika«.

Kdo je Justus Takayama Ukon
Justus Takayama Ukon je bil princ, ki je pripadal najvišjemu družbenemu sloju na Japonskem. Ker se je zelo izkazal v bitki, mu je vladar Hideyoshi dal v last veliko ozemlje. Z namenom, da bi širil krščanstvo, je v krajih Azuchi, Takatsuki in Osaka ustanovil semenišča za formacijo japonskih misijonarjev in katehistov. Iz vrst teh semeniščnikov bodo pozneje prišli mnogi mučenci, tudi sveti Pavel Miki, je razlagal kardinal Amato. Na Justusovem ozemlju se je število kristjanov izredno povečalo, tako da jih je leta 1583 bilo 25.000 od 30.000 prebivalcev, torej večina. Justus je ustanovil tudi cerkev v Osaki. Ko se je preselil na posest v Akashi je svoje evangelizacijsko delovanje še povečal. Med letoma 1585 in 1587 je bilo krščenih približno tisoč oseb.

Leta 1589 pa je vladar Hideyoshi odredil izgon misijonarjev z Japonske, da bi tako prekinil rodovitno evangelizacijsko delo. Tudi Justus bi se naj odpovedal krščanski veri, a je raje izbral izgnanstvo. Hideyoshi, ki ni pozabil Justusovih odlik, mu je leta 1592 povrnil čast. A februarja 1614 je bil izdan ukaz, da morajo kristjani iz Kanazawe zapustiti krščanstvo ali pa bodo izgnani.

Justus se ukazu ni uklonil. Najprej so ga odpeljali v Nagasaki, zatem pa je bil izgnan na Filipine. 8. novembra 1614 so ga skupaj s 300 japonskimi kristjani v Nagasakiju vkrcali na ladjo, ki je po 43 dneh priplula v Manilo. Izčrpan zaradi različnih bolezni, ki so ga doletele v tem času, je umrl v Manili, 3. februarja 1615.

Žalost ob Justusovi smrti je bila na Filipinih velika. Ljudje so se zgledovali po »krepostih in svetosti tega plemenitega japonskega kristjana« in mu – kot je dejal karidnal Amato – pripisovali nekatere vzklike iz Psalmov: »Pravični bo pognal kakor palma« (Ps 92,13) in »Za večen spomin bo pravični« (Ps 112,6).

Justusovo krščansko pričevanje
Po kardinalovih besedah viri dokazujejo, da je bil Justus očaran od sporočila Jezusa Kristusa, rešitelja, ki da življenje za človeštvo. »To prepričanje ga je spremenilo v neutrudnega pobudnika evangelizacije na Japonskem. Vzgojen v duhu časti in lojalnosti, je bil pristen Kristusov bojevnik, ne z orožjem, ki ga je bil vešč uporabljati, ampak z besedo in zgledom. Zvestoba Jezusu Kristusu je bila tako močno ukoreninjena v njegovem srcu, da ga je tolažila med preganjanjem, v izgnanstvu in zapuščenosti.« Izguba visokega družbenega položaja in odločitev za revno življenje v skritosti, ga nista razžalostila. Ostal je veder in celo vesel, saj je ohranjal zvestobo krstnim obljubam.

Justus je bil vzgojen v duhovnosti duhovnih vaj svetega Ignacija Lojolskega in se je naučil odpovedati se lastnim željam ter se popolnoma izročiti božji previdnosti. »Evangelija ni nikoli imel kot realnost, ki je tuja japonski kulturi.« Soglašal je s pristopom jezuitskih misijonarjev, ki so zavračali apologetske polemike, in se »osredotočil izključno na oznanjevanje evangelija in na Jezusa, ki daje svoje življenje za zveličanje ljudi in za njihovo osvoboditev od zla in smrti«. »Smrt je sprejel z vedrino pravičnih, dal je svoje življenje za spreobrnjenje Japonske ter molil in odpustil svojim preganjalcem,« je zatrdil kardinal Amato. Preden je izdihnil, je izgovoril Jezusovo ime in svojega duha izročil Gospodu kakor prvi mučenec Štefan. Justus je bil star 63 let, večji del svojega življenja pa je preživel kot »izjemen pričevalec krščanske vere v težkem času nasprotij in preganjanj«.

Justusova duhovna dediščina
Kardinal Amato je še spregovoril o Justusovi duhovni dediščini. Cerkvi je zapustil dokaz neizmerne vere, ki je bila središče njegovega življenja. »Justus je živel iz vere.« In živel jo je kot Japonec, pri tem pa spoštoval svojo kulturo, vključno z obredom pitja čaja, ki je zanj postal priložnost za oblikovanje občestva in bratstva. Dojel je središče Jezusovega sporočila, kar je zakon ljubezni. »Zato je bil usmiljen s svojimi podložniki, pomagal je revnim, vzdrževal je samuraje v stiski. Ustanovil je bratovščino usmiljenja. Obiskoval je bolne, bil je velikodušen pri dajanju miloščine, pri pogrebih je nosil krsto s pokojnim, ki ni imel družine, in poskrbel za pokop. Vse to je pri ljudeh sprožalo začudenje in željo po posnemanju.« Ignacijanska duhovnost ga je naučila meditacije, tišine, molitve, zbranosti, mrtvičenja, razločevanja, odpovedovanja samemu sebi in predvsem trdne odločenosti, da sodeluje s Kristusom za širjenje Božjega kraljestva na zemlji.

07/02/2017 12:15