2017-02-09 13:15:00

Papež Frančišek: Humanizirati vzgojo, kultura dialoga, sejati upanje


VATIKAN (četrtek, 9. februar 2017, RV) – Danes dopoldne je papež Frančišek v avdienco sprejel udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo. Ti so v preteklih dneh premišljevali in razpravljali o številnih temah, da bi ovrednotili delo dikasterija v zadnjih treh letih in začrtali smernice za prihodnost.

Velik del njihovega dela je bil posvečen cerkvenim in katoliškim univerzitetnim institucijam. Sveti oče jih je spomnil na besede, ki jih je zapisal v apostolski spodbudi Evangelii gaudium (Veselje evangelija): »Univerze so odlično področje, da bi razvijali to evangelizacijsko zavzetost … Katoliške šole (…) predstavljajo zelo pomemben prispevek k evangelizaciji kultur, tudi v deželah in mestih, kjer nas neugoden položaj spodbuja, da uporabimo svojo ustvarjalnost, da bi našli primerna pota« (EG 134). V tem okviru evangelizacije je papež v nadaljevanju spregovoril o nekaterih pričakovanjih.

Humanizirati vzgojo
»Vpričo vsiljivega individualizma, ki nas dela človeško revne in kulturno jalove, je predvsem nujno humanizirati vzgojo. Šola in univerza imata poln smisel le v odnosu s formacijo osebe.« V tem procesu človeške rasti so vsi vzgojitelji poklicani k sodelovanju, s svojo strokovnostjo in bogastvom človečnosti, katerih nosilci so, da bi mladim pomagali biti graditelji bolj solidarnega in miroljubnega sveta. Katoliške vzgojne institucije pa imajo tudi poslanstvo, da nudijo obzorja, odprta za transcendenco. Tudi koncilska izjava o krščanski vzgoji Gravissimum educationis spominja, da je vzgoja v službi celostnega humanizma.

Da bi rastla kultura dialoga
Drugo pričakovanje, ki ga je izpostavil papež, je, da bi rastla kultura dialoga. Naš svet je postal globalna vas z raznovrstnimi procesi interakcije, kjer vsaka oseba pripada človeštvu in si s celotno družino narodov deli upanje na boljšo prihodnost. Istočasno pa žal obstajajo tudi mnoge oblike nasilja, revščine, izkoriščanja, diskriminacije, odrinjenosti in omejevalnih pristopov do temeljnih svoboščin, ki ustvarjajo kulturo škartiranja. »V takšnem kontekstu so katoliški vzgojni inštituti poklicani prvi udejanjati gramatiko dialoga, ki oblikuje za srečanje in vrednotenje kulturnih in verskih raznoterosti. Dialog namreč vzgaja, ko oseba v odnose vstopa s spoštovanjem, čislanjem, iskrenostjo poslušanja in se izraža s pristnostjo, ne da bi zatemnil ali omilil lastno identiteto, ki se hrani z evangeljskim navdihom.« Še bolj specifično pa so šole in univerze poklicane učiti »metodo intelektualnega dialoga, usmerjenega v iskanje resnice«.

Sejati upanje
Še zadnje pričakovanje pa zadeva prispevek vzgoje pri sejanju upanja: »Človek ne more živeti brez upanja in vzgoja poraja upanje.« Vzgoja namreč pomeni omogočiti rojstvo in rast, umešča se v dinamiko podarjanja življenja. Življenje, ki se rodi, je brizgajoč izvir upanja; to je življenje, ki se nagiba k iskanju lepega, dobrega, resničnega, občestva z drugimi, da bi rastli skupaj. Pravi vzgojitelj je zato kakor oče in mati, ki posredujeta življenje, sposobno prihodnosti. Mladim je potrebno prisluhniti, je pri tem poudaril papež Frančišek. Nato pa je sklenil: »Upanje ni površinski optimizem, niti ni zmožnost dobrohotno gledati na stvari, ampak pomeni predvsem znati tvegati na pravi način, ravno kakor vzgoja.«

»Dragi bratje in sestre, katoliške šole in univerze poslanstvu Cerkve nudijo velik doprinos, kadar so v službi napredovanja človečnosti, dialoga in upanja.«








All the contents on this site are copyrighted ©.