Duhovne misli Benedikta XVI. za 6. nedeljo med letom

Benedikt XVI. je leta 2009 med predbožičnim sprejemom za kardinale, nadškofe, škofe in druge iz vatikanske kurije spregovoril o temi sprave, ki so jo še posebej obravnavali sinodalni očetje na posebni sinodi za Afriko v mesecu oktobru istega leta:
»Sinoda se je trudila temeljito preučiti pojem sprave v smislu naloge, ki jo ima Cerkev danes ter poudariti njene različne razsežnosti. Poziv, ki ga je sveti Pavel namenil Korinčanom je ravno v tem trenutku spet aktualen: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom!« (2Kor 5,20). Če človek ni spravljen z Bogom je tudi v nesoglasju z stvarstvom. Ni spravljen niti s seboj, saj hoče biti nekdo drug, kot to, kar je in zato ni spravljen tudi s svojim bližnjim. Sprava pa med drugim vsebuje tudi sposobnost priznati krivdo in prositi za odpuščanje Boga in bližnjega. K procesu sprave spada tudi pripravljenost sprejeti pokoro, pripravljenost trpeti do konca zaradi krivde ter pustiti se spremeniti. Del procesa sprave je tudi zastonjskost, o kateri na več mestih govori okrožnica Ljubezen v resnici« (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).

Ljubezen v resnici postavlja človeka pred presenetljivo izkustvo daru. Zastonjskost spremlja njegovo življenje v mnogoterih oblikah, ki jih zaradi gledanja na življenje zgolj z vidika proizvodnje in koristi pogosto ne prepozna. Človeško bitje je ustvarjeno za dar, ki izraža in uresničuje njegovo presežnost. Sodobni človek je včasih zmotno prepričan, da je edini kovač samega sebe, svojega življenja in družbe. Ta nadutost je posledica sebičnega zapiranja vase in prihaja – povedano v jeziku vere – iz izvirnega greha. Modrost Cerkve je vedno opozarjala, da je treba tudi pri razlagah družbenih dejstev in pri oblikovanju družbe računati z izvirnim grehom: »Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, družbenega delovanja in nravi.«  Na seznam področij, kjer se kažejo pogubne posledice greha, se je že zdavnaj vpisalo tudi gospodarstvo. O tem zgovorno priča tudi naš čas. Prepričanje, da je samozadosten in da lahko sam odpravi zlo v zgodovini le z lastnim delom, je pripeljalo človeka do tega, da vidi srečo in odrešenje v tostranskih (imanentnih) oblikah gmotne blaginje in družbenega angažmaja. Nadalje je prepričanje, da gospodarska avtonomija ni dolžna upoštevati nobenih »vplivov « moralnega značaja, človeka spodbudilo celo k uničujočemu zlorabljanju gospodarskih inštrumentov. Na dolgi rok je to prepričanje pripeljalo do družbenih in političnih sistemov, ki so teptali svobodo človekove osebe in družbenih teles, in prav zaradi tega niso bili sposobni zagotavljati pravičnosti, kakor so obljubljali (Benedikt XVI., Ljubezen v resnici, CD 127,34).

»K temu spada tudi velikodušnost o kateri nam je Bog sam dal primer. Mislim na Jezusove besede: 'Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar' (Mt 5, 23-24) (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).

Angelus, 13. februar 2011
»Dragi bratje in sestre,
v bogoslužju današnje nedelje nadaljujemo z branjem Jezusovega tako imenovanega 'govora na gori', ki je zapisan v petem, šestem in sedmem poglavju Matejevega evangelija. Po Blagrih, ki so Jezusov program življenja, je Jezus razglasil novo postavo, svojo Toro, kakor jo imenujejo naši bratje Judje. Saj naj bi Mesija res moral ob svojem prihodu prinesti dokončno razodetje postave. In prav to je Jezus razglasil: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit«, potem se je obrnil k svojim učencem in dejal: »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo (Mt 5, 17.20).«  Toda v čem je ta 'polnost' Kristusove postave ter ta 'večja pravičnost', ki jo On zahteva?

Jezus je to razložil z vrsto nasprotij med starodavnimi zapovedmi in načinom, ki ga je On prestavil. Vsako nasprotje začne: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno...« in nato zatrdi: »Jaz pa vam pravim...«. Kot na primer: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo« (Mt 5,21-22). Šestkrat je Jezus tako rekel. Tak način govorjenja je na ljudi naredil velik vtis in jih prestrašil, saj je namreč s tem: »jaz pa vam pravim«, vzel za svoje avtoriteto Boga, ki je vir postave. Jezusova novost je v tem, da On napolni zapovedi z Božjo ljubeznijo, z močjo Svetega Duha, ki prebiva v Njem. Tudi mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Svetega Duha, ki nas bo usposobil za življenje po božji ljubezni. Saj vsaka zapoved v resnici postane zahteva ljubezni. Vse se namreč združijo v edino zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sv. Pavel je zapisal: »Polnost postave je ljubezen« (prim. Rm 13,10). O tej zahtevi se lahko vprašamo tudi ob nesrečnem primeru štirih romskih otrok, ki so umrli prejšnji teden na obrobju Rima, v njihovi pogoreli hiši, ali ne bi mogla bolj bratska ter solidarna družba, bolj dosledna v ljubezni, bolj krščanska, preprečiti ta tragični dogodek. To vprašanje je namenjeno tudi drugim bolj ali manj znanim bolečim dogodkom, ki se vsakodnevno dogajajo v naših mestih, v naših deželah.

Dragi prijatelji, gotovo ni naključje, da se prva Jezusova velika pridiga imenuje: »Govor na gori«. Mojzes se je povzpel na goro Sinaj, kjer je prejel od Boga Postavo, ki jo je ponesel izvoljenemu ljudstvu. Jezus je namreč sam Božji Sin, ki je prišel iz nebes, da nas povede v nebesa, na nivo plemenitosti Boga, na pot ljubezni. Še več, On sam je ta pot: s tem, ko bomo hodili za Njim, bomo uresničevali Božjo voljo in vstopili v njegovo Kraljestvo, v večno življenje. Samo eno ustvarjeno bitje je že prispelo na vrh gore: Devica Marija. Zaradi povezanosti z Jezusom, je njena pravičnost popolna. Zaradi tega ji vzklikamo: Speculum iustitiae (Ogledalo pravičnosti). Izročimo se ji, da vodi naše korake v zvestobi Kristusovi postavi.