Msgr. Franc Šuštar: Bog dela po ljudeh in ljudje delamo za Boga, ko izkazujemo bližnjemu svojo ljubezen

BREZJE (sobota, 11. februar 2017, RV) – »Dragi bratje duhovniki, dragi bratje frančiškani, bratje in sestre. Danes smo se zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah na 25. obletnico obhajanja dneva bolnikov. Združeni smo tudi z vsemi vami, ki nas spremljate po Radiju Ognjišče.« S temi besedami je ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar začel pridigo med sveto mašo, ki jo je daroval v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Nadaljeval je: »K Mariji radi prihajamo ob vseh mogočih priložnostih: ob zahvalah, spominih, obletnicah, začetkih, praznovanjih; in posebej prošnjah: za blagoslov v življenju, v zakonu, v družinah, za službe, za sorodnike, prijatelje in sodelavce; še prav posebej pa k Mariji radi poromamo v stiskah in preizkušnjah – boleznih in onemoglosti. Marija nam kot dobra Mati in Pomočnica prihaja naproti.

Za letošnje leto je papež Frančišek izbral geslo iz Marijinega slavospeva Moja duša poveličuje Gospoda: »Čudenje nad Božjimi deli: »Velike reči mi je storil Vsemogočni…«. Vabi nas k čudenju nad tem, kako velike reči Gospod dela za ljudi. Že Dan bolnikov je Božje delo in smo zanj hvaležni. Papež sveti Janez Pavel II ga je leta 1993 postavil zato, da bi ob tej priložnosti razmislili o potrebah bolnikov in trpečih, o vseh tistih ljudeh ki bolnikom in onemoglim pomagajo, o veličini služenja in iskanju novih možnosti služenja pomoči potrebnim… Sveti Janez Pavel II je bil s svojo besedo in dejanji zelo blizu bolnim in preizkušenim; to je dokazal tudi s svojim zgledom, ko je preboleval posledice atentata, ali pa v zadnjih mesecih svojega življenja. Tega se najbrž še vsi spominjamo. God Lurške Matere Božje je za takšen spomin in molitev za bolne, trpeče, onemogle in vse ki strežejo drugim najbolj primeren dan. Saj se spomnimo, kako je Božja Mati Marija tako neposredno stopila v stik z Bernardko in tolikimi ljudmi, ki so molili in prosili pomoči.

O Bernardki pravi sveti oče Frančišek: »Bernardka je po obiskovanju votline v moči molitve svojo krhkost spremenila v pomoč drugim. V moči ljubezni je bogatila svoje bližnje in predvsem darovala svoje življenje za odrešenje človeštva. Lepa gospa jo je prosila, naj moli za grešnike, kar nas spominja na dejstvo, da si bolniki in trpeči ne želijo le zdravja, ampak tudi živahnega krščanskega življenja, gredo celo tako daleč, da postanejo pristni Kristusovi misijonarski učenci.«

Zanimivo je, da papež skupaj s spominom na bolezni, takoj pomisli na človekovo grešnost. Molitev za zdravje in za odpuščanje grehov – za grešnike, med katere se vsi prištevamo! Največja bolezen je greh; največja neozdravljiva in smrtna bolezen je nevera! Zdi se mi, da je najhujša stvar za človeka nevera in nezaupanje v Boga. Kar pomislimo, če je nekdo še tako hudo bolan ali v stiski, še vedno zaupa, da Gospod pozna njegovo situacijo in jo lahko spremeni v odrešenje njega samega ali pa za druge ljudi. Vsi se namreč dobro zavedamo, da se bomo prej ali slej znašli v večnosti pred Bogom, z vsem kar smo in kar smo živeli. Če pa kdo nima tega upanja in nima pogleda v večnost v usmiljenega Očeta in Odrešenika Jezusa Kristusa, kako to doživlja? Kam upira svoj pogled? Kaj ima pred seboj? Kako lahko osmisli svoje trpljenje in vse življenjsko delo? Ne vem! Mi pa se zahvalimo za vero in upanje, ki je neizmeren Božji dar; ob tem prosimo, da bomo to vero, to upanje, Jezusovo odrešenje – resnično cenili, ne pa jih imeli za nekaj samoumevnega in takšnega, kar se lahko tudi odloži in zavrže. 

Današnja Božja beseda nam razloži veliko stvari. Prvo berilo nas popelje v tiste dogodke, kjer se je vse težko in grešno začelo: k izvirnemu grehu. Tam se je začelo nezaupanje Bogu in dvom v njegovo ljubezen. Iz tega je sledil greh, poslušnost hudemu duhu, strah pred Bogom, skrivanje, prelaganje krivde, bolezen, sovraštvo, napor življenja, nezaupanje človeku, smrt, … Škoda, da je človek to izbral, namesto da bi bil poln zaupanja srečen v Božji bližini!

V tej nesrečni situaciji nas Bog ni zapustil. Delal je velike in mogočne reči, da bi se nam približal, nas poučeval in rešil. Marija, ki jo je Bog izbral, da je rodila Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta, je videla in občudovala velike Božje reči. Z njo se želimo Bogu zahvaliti za ta velika dela in vse možnosti, ki nam jih daje. Vabim vas, bratje in sestre, da se zamislite in v srcu poiščete tiste velike trenutke in dogodke, za katere se lahko iskreno zahvalite. Morda bodo to tudi boleči trenutki, v katerih pa smo doživeli Božjo bližino in Božjo skrb; morda so bili kakšni zahtevni prelomni trenutki, ki so bili težki, vendar se je rodilo novo upanje in močnejša vez z Bogom in Marijo. Tukaj na Brezjah je polno zapisanih spominov, slik in predmetov, kjer se ljudje zahvaljujejo za te velike reči… To so izrazi vere in tudi spreobrnjenja. Morda je bilo potrebno, da se je kakšna težka stvar, bolezen in nesreča zgodila, da se je človek streznil od svoje osamljenosti in napuha, ter se obrnil na Boga. Pogosto mi odzvanjajo Jezusove besede: »Ali ni bilo vse to potrebno…?« - da sta učenca prepoznala Božji poseg in Božjo ljubezen odrešenja. Tako tudi mi pomislimo, kaj vse je že bilo potrebno, da smo prišli bližje k Bogu; kaj vse je še potrebno, da bi izpolnili Božjo voljo….?

Bog dela po ljudeh in ljudje delamo za Boga, ko izkazujemo bližnjemu svojo ljubezen. Jezus pravi: »Resnično povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato smo hvaležni za pričevanje in vero vseh, ki pri tem sodelujejo:
- Zahvala bolnim in trpečim, za darovano trpljenje in potrpežljivost;
- Zahvala domačim, sorodnikom in sosedom za pomoč v strežbi in skrbi za bolne in ostarele;
- Zahvala zdravnikom,  medicinskim sestram in tehnikom ter vsemu medicinskemu osebju v bolnišnicah in ambulantah;
- Zahvala medicinskemu osebju ter strežnikom in strežnicam po domovih za ostarele in drugih domovih, kjer so ljudje potrebni pomoči…;
- Zahvala vsem duhovnikom, redovnicam, članom Karitas in drugim dobrim ljudem, ki poskrbite za duhovno oskrbo bolnih;
Vsa dela ljubezni Gospod pozna in jih tudi blagoslovi ter povrne na tem svetu ali pa v večnosti. Tako vsi zbiramo zaklad.

Še na dve stvari bi vas opozoril in tudi prosil za dve veliki dobri deli: zelo veliko in pomembno dobro delo je posredovati vero in upanje; kako pomembno je osebno pričevanje vere in odpiranje poti, da bi Bog vstopil v srca ljudi - starši svojim otrokom in vnukom. Marija je bila z apostoli, da so skupaj molili in pričakovali Svetega Duha; Marija je še danes z ljudmi in dela posebne čudeže za vero – tukaj na Brezjah, v Lurdu in mnogih drugih milostnih krajih.

Druga stvar pa je sprejetje največjih duhovnih darov v bolezni in starosti; to je zakramentov: zakrament spovedi in svetega obhajila, ter posebej zakrament bolniškega maziljenja. Mnogi kristjani premalo mislijo na ta zakrament in prosijo zanj. Zelo težko mi je, ko vidim v mrliških knjigah po župnijah, da več kot polovica ljudi odide v večnost brez zakramentov. Kako je to mogoče, da verni ljudje ne sprejmejo najboljše pomoči, ki prihaja od Boga za njihovo počutje in tudi za večnost? Ali to pomeni njihovo nevero v Boga? Ali to pomeni nevero otrok, ki ne spoštujejo svojih staršev in njihove vere ter ne poskrbijo za svete zakramente?

Prosimo Gospoda za dar vere in zaupanja z besedami: Dobri Bog, razsvetljuj nas, da bomo starejšim, bolnim in umirajočim preskrbeli prejem zakramentov – spovedi, maziljenja in obhajila, ki jih bodo utrdili v krščanski veri, zaupanju v Božje varstvo, sprejemanju in darovanju trpljenja za odrešenje vseh ljudi!

 Priporočimo se Mariji, naši nebeški Materi, da nas poučuje, vodi, opominja in nam pomaga, da bomo sprejeli milosti, ki nam jih Gospod naklanja po Cerkvi s papeževimi besedami: »Mati Marija, v Kristusu vsakogar od nas sprejemaš kot sina ali hčer. Pomagaj nam, da bomo v srcih ohranjali zaupljivo pričakovanje, bodi naša opora v tegobah in trpljenju in vodi nas h Kristusu, svojemu Sinu in našemu bratu. Pomagaj nam, da bomo svoja življenja izročali Očetu, ki je storil velike reči«. Amen.