Papež v pogovoru z vrhovnimi predstojniki

VATIKAN (sobota, 11. februar 2017, RV) – Jezuitska revija La Civiltà Cattolica je ob priložnosti izdaje 4000. številke objavila pogovor papeža Frančiška z vrhovnimi predstojniki. Ta se je odvil 25. novembra lani. Avdienci je prisostvovalo 140 vrhovnih redovnih predstojnikov, ki so pred tem sklenili svoje 88. generalno zasedanje. Med triurnim srečanjem je sveti oče odgovarjal na njihova vprašanja. Prvi del njegovih odgovorov je bil povezan predvsem z mladimi:

Škofovska sinoda, posvečena mladim in razločevanju
Njim bo med drugim posvečena prihodnja škofovska sinoda. Izbrana tema le-te bo natančneje: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Papežu je zelo pri srcu ravno tema razločevanja. Ta vsebuje tudi vprašanje formacije mladih za življenje, in sicer vseh mladih, posebej pa semeniščnikov. Gre za enega trenutnih največjih problemov pri duhovniški formaciji. Pri slednji smo navajeni na formule, na belo in črno, ne pa tudi na sivo v življenju. Toda tisto, kar šteje, je življenje, ne formule. Logika belega in črnega lahko pripelje do kazuistične abstrakcije. Razločevanje pa nasprotno pomeni iti naprej v skladu z Božjo voljo v sivini življenja.

Cerkev mora spremljati mlade na njihovi poti do zrelosti. In zgolj z razločevanjem ter ne z abstrakcijami lahko mladi odkrijejo svoj življenjski projekt in živijo zares odprti za Boga in za svet. Papež je temo sinode torej izbral, da bi odločneje vpeljal razločevanje v življenje Cerkve. Razločevanje pa je vedno dinamično, kakor samo življenje. Statične stvari se, zlasti z mladimi, ne obnesejo. Pomembno je gibanje, pa tudi poslušanje, in sicer formiranje mladih za poslušanje in hkrati poslušanje njih.

Pastorala poklicev in novi inštituti
Še vedno v kontekstu prihodnje sinode je papež Frančišek dejal tudi, da pastorala poklicev ne odgovarja vedno na pričakovanja mladih. Upadanje posvečenega življenja na Zahodu je zaskrbljujoče. A svetega očeta prav tako skrbi nastajanje nekaterih novih verskih inštitutov. Ne da jih ne bi smelo biti, a zgodi se, da se zdijo velika novost, da izražajo apostolsko moč in pritegnejo mnoge, a nato propadejo. Včasih se v ozadju odkrijejo celo škandali. Včasih se zdi, da nudijo varnost, medtem ko dajejo le togost. Ti inštituti se ne porodijo iz karizme Svetega Duha, temveč iz človeške karizme, iz neke karizmatične osebe, ki privlači s svojimi človeškimi odlikami. Nekatere druge ustanove pa so tudi resnično dobre, za njimi stojijo škofje, ki spremljajo in zagotavljajo njihovo rast.

Sveti oče je nadalje priznal, da ga zaskrbi, kadar mu povedo, da neka kongregacija privlači mnogo poklicev. Duh ne deluje z logiko človeškega uspeha. Jezusov stil je drugačen. Sveti Duh je hrup povzročil na začetku, na binkoštni dan. Toda običajno ne dela hrupa, ampak nosi križ. Božji stil je križ, katerega se nosi vse dokler Gospod ne reče »dovolj je«. Triumfalizem se s posvečenim življenjem ne razume najbolje. Kakor je dejal Benedikt XVI., Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo.

Prava Marija je tista, ki v našem srcu rodi Jezusa
Naslednje vprašanje svetemu očetu pa se je nanašalo na prihodnje svetovne dneve mladih. Teme le-teh so marijanske. Pobuda zanje je prišla iz Latinske Amerike. Papež je pri tem poudaril, da pa gre za »pravo Marijo«: »Ne gre za Marijo, ki je vodja poštnega urada, ki vsak dan pošlje drugačno pismo, rekoč: 'Otroci moji, naredite to, dan zatem pa naredite ono.' Ne, ne ta. Prava Marija je tista, ki v našem srcu rodi Jezusa, ki je Mati. Ta moda Marije, superzvezde, ki kot protagonistka v središče postavi samo sebe, ni katoliška.« 

V drugem delu pogovora so bili izpostavljeni različni vidiki posvečenega življenja:

Izvir papeževe vedrine
Papež je najprej spregovoril o izviru svoje vedrine. Ne jemlje pomirjevalnih tablet, je zatrdil kot prvo. Nato je priznal, da je bil v Buenos Airesu bolj nemiren, napet in zaskrbljen. To posebno izkušnjo globokega miru živi od trenutka izvolitve dalje. Od takrat ga mir ne zapusti več. Papež Frančišek tega ne zna razložiti, saj izvolitve vsekakor ni pričakoval. V miru ostaja tudi sedaj, četudi v Vatikanu obstaja skorumpiranost in ko so v teku reforme, želja po katerih je bila izražena med generalnimi kongregacijami. Kadar ima kakšen problem, ga napiše na listek, katerega položi pod kipec spečega sv. Jožefa v svoji sobi. Le-ta sedaj spi že »pod žimnico listkov«, medtem ko papež spi dobro, kar je Božja milost. Poleg tega veliko moli: moli z brevirjem, s Svetim pismom, rožni venec, vsak dan mašuje. Mir pa tako raste. In je Gospodov dar.

Vrhovni predstojniki se morajo naučiti trpeti z veliko ponižnostjo. To je pot, po kateri se lahko pride od križa do miru. In nikoli si ne smejo umiti rok nad problemi, saj tako niso očetje in ne pomagajo.

Biti radikalni v preroštvu
Biti radikalni v preroštvu je bila naslednja izpostavljena tema. Starčki bodo imeli sanje in mladi bodo prerokovali: te besede iz 3. poglavja knjige preroka Joela so po papeževem mnenju jedro duhovnosti generacij. Radikalnost preroštva je potrebno najti pri lastnih ustanoviteljih. Nove poti se najdejo v ustanovni karizmi in začetnem preroštvu. V tem kontekstu je treba tudi prepoznati lastno posvetnost, bodisi osebno ali skupnostno. Vsaka stvar, na primer celo askeza, je lahko posvetna. Prava askeza je tako zgolj tista, ki nas naredi bolj svobodne, in ne tista, ki služi temu, da sami sebi dokažemo, da smo močni.

Nadalje je papež Frančišek navedel nekaj elementov posvečenega življenja, kot sta usmiljenje ali poslušanje. Tudi predstojniki so dolžni poslušati, če nenehno le grajajo, ne pomagajo ustvarjati radikalnega preroštva. Obenem pa se niti ne sme bati povedati stvari. Redovniki lahko pripomorejo k razkroju »posvetnega in razkošnega vzdušja«, ki vstopa v cerkvene strukture. Pripomorejo lahko s pričevanjem ponižnega bratstva.

Dialog med redovniki in škofi
Glede dialoga med redovniki in škofi ter sodelovanja s krajevnimi Cerkvami je sveti oče poudaril, da se morajo redovniki počutiti popolnoma znotraj škofijske Cerkve. Biti morajo vključeni v strukture, ki vodijo škofije. Problemom, ki povzročajo nerazumevanje, pa je treba dati imena. V tem je potrebno še veliko rasti. Po drugi strani so redovniki tudi nosilci močnih duhovnih tokov in to duhovnost je treba razširiti in si jo medsebojno deliti. Duhovna bližina med redovniki in duhovniki v škofiji pomaga razrešiti možna nerazumevanja.

Ekonom ne sme biti osebno navezan na denar
Zatem je papež Frančišek poudaril, da si Gospod zelo želi uboštva redovnikov. Kadar niso ubogi, jim pošlje takega ekonoma, ki inštitut pripelje do poloma. Bistveni kriterij za izbiro ekonoma je, da osebno ni navezan na denar.

Za spolnimi zlorabami je bolezen
Eno zadnjih vprašanj svetemu očetu se je nanašalo na spolne zlorabe. Če so v to vključeni duhovniki ali redovniki, je jasno, da je na delu prisotnost hudiča, ki uničuje Jezusovo delo preko nekoga, ki bi Jezusa moral oznanjati. Jasno pa je tudi, da gre pri tem za bolezen. Če o tem nismo prepričani, problema ne bo mogoče zares razrešiti. Zatorej je nujno biti pozorni pri sprejemanju kandidatov za posvečeno življenje. Treba se je prepričati o njihovi ustrezni čustveni zrelosti. Papež je kot primer poudaril, da se ne sme nikoli sprejeti kandidata, ki je bil že zavrnjen v nekem drugem semenišču ali inštitutu, ne da bi prej pridobili zelo jasne in podrobne informacije o razlogih za zavrnitev.

Cerkev v izhodu
Cerkev se je porodila v izhodu. Bila je zaprta v dvorani zadnje večerje, nato pa je šla ven. In tako mora ostati, saj je tako hotel Jezus. To je bil še zadnji poudarek papeževega pogovora z vrhovnimi redovnimi predstojniki, ki se je odvil v bratskem vzdušju in brez predhodne priprave na vprašanja. »Zunaj« predstavlja bivanjske in družbene periferije, je še dodal sveti oče. Med slednjimi je na primer problem migrantov in beguncev. Življenje teh oseb je pomembnejše od mednarodnih sporazumov. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Božje usmiljenje vedno v izhodu in da je Bog vedno usmiljen.