2017-02-17 11:35:00

Papež študentom in profesorjem: Univerza je oblikovalka dialoga


RIM (petek, 17. februar 2017, RV) – Papež Frančišek je dopoldne obiskal rimsko univerzo Roma Tre. Pozdravnemu govoru rektorja univerze so sledila vprašanja štirih študentov, na katera je sveti oče sicer že imel pripravljen govor, a ga je raje izročil v branje ter zbrane spontano nagovoril. V ospredje je postavil problem nasilja na svetu, vprašanje globalizacije, enosti in različnosti, vlogo univerze in dialoga ter vprašanje migracije in sprejemanja priseljencev.

Dialog je pomemben. Iskati resnico, dobroto in lepoto
Papež se je najprej dotaknil vprašanja o nasilju v današnjem svetu in dejal, da to izvira iz človekovega srca. Danes namreč obstaja tudi nasilje v izražanju in govorjenju. Naglica in hitrost življenja nas naredita nasilne tudi doma. Nasilje nas dela vedno bolj anonimne, vzame nam ime, drug pred drugim postanemo anonimni, naši odnosi postanejo brezimni. Takšne drže rastejo in po papeževih besedah vodijo v vojne na svetovni ravni. Ne moremo zanikati, da danes obstaja tretja svetovna vojna po koščkih. Papež je poudaril, da je treba znižati ton, govoriti manj in poslušati več. Preden razpravljamo, se moramo pogovarjati. Dialog namreč zbliža osebe in njihova srca. Z dialogom se ustvarja prijateljstvo, oblikuje se družbeno prijateljstvo. Z današnjo nizko ravnijo političnega dialoga na svetu se izgubi čut za družbeno izgrajevanje, za družbeno sobivanje – ta pa se ustvarja z dialogom, pred katerim je treba poslušati. Pomembna je tudi potrpežljivost dialoga. Kjer ni dialoga, je nasilje. Vojne se ne začnejo tam, kjer so izbruhnile, ampak se začnejo v srcu, kadar se oseba ni zmožna odpreti za drugega, ga spoštovati, se pogovarjati. Kadar ni dialoga doma, ko se kriči, namesto da bi se pogovarjalo, ali ko ob mizi vsak gleda v telefon, namesto da bi se pogovarjali – to so vse začetki vojne, saj ni dialoga. To je po papeževem prepričanju temeljnega pomena. Univerza pa je ravno prostor, kjer se lahko vzpostavlja dialog. Dialog je lasten univerzi, ki mora biti oblikovalka dialoga. Frančišek je poudaril, da je na univerzi pomembno učiti se, da bi živeli resnico, živeli dobroto in živeli lepoto. Resnica, dobrota in lepota so temeljne in te je treba iskati.

Enost v različnosti
V nadaljevanju je papež Frančišek spregovoril o enosti v različnosti. Življenje je treba sprejeti takšno, kakršno je, sprejeti spremembe, ki nam jih prinaša neka doba. A vedno je treba iskati enost, ki pa je nekaj popolnoma drugega kot uniformnost. Enost mora obstajati v različnostih. Uniformnost namreč pomeni uničenje enosti, saj ti vzame možnost, da si drugačen. Za to enost v različnosti bi si morala prizadevati tudi globalizacija.

Migrante sprejeti kot brate in sestre
Ob koncu se je dotaknil še vprašanja strahu, ki je navzoč v Evropi pred prihajajočimi migranti. Dejal je, da je Evropa skozi zgodovino bila deležna mnogih vpadov, a na ta način se je gradila. Migracija ni nevarnost, ampak je izziv za rast. Poudaril je, da je problem migrantov danes treba dobro premisliti. Veliko ljudi prihaja iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Bežijo pred vojnami ali pred lakoto. Najboljša rešitev je po papeževih besedah ustaviti vojno in narediti mir oziroma preprečiti lakoto z vlaganjem v območja, da bi ljudje imeli delo in bi lahko preživeli. Papež je poudaril, naj ne pozabimo, da je Sredozemlje danes pokopališče. Zatrdil je še, da je imigrante treba sprejeti kot brate in sestre, saj so ljudje kakor mi. Zatem pa jih je treba integrirati v družbo. Migranti nosijo s sabo kulturo, ki je za nas obogatitev, a tudi oni morajo sprejeti našo kulturo.

IZROČEN GOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA NA UNIVERZI ROMA TRE
Naša družba je polna dobrega, solidarnosti in ljubezni v odnosu do bližnjega. Veliko oseb in veliko mladih je vključenih v prostovoljstvo pomoč najbolj potrebnim ljudem. In to je ena največjih vrednot, za katero smo lahko hvaležni in nanjo ponosni. A če pogledamo okoli sebe, vidimo, da imamo v svetu preveč znamenj sovraštva in nasilja, obstajajo mnoga znamenja »nasilnega delovanja«, pri čemer se papež Frančišek naveže na Giulijino vprašanje. »Dejansko živimo svetovno vojno po koščkih: v mnogih regijah po svetu so konflikti, ki ogrožajo prihodnost celotnih generacij,« zatrdi in se vpraša: »Kako to, da mednarodna skupnost s svojimi organizacijami ne uspe preprečiti ali zaustaviti vsega tega? Ali imajo ekonomski in strateški interesi večjo težo od skupnega interesa po miru?« Podobna vprašanja najdejo prostor tudi v univerzitetnih učilnicah. Univerza je namreč »privilegirani prostor, kjer se oblikuje zavest«, in sicer v soočanju med zahtevami dobrega, resničnega in lepega ter realnostjo z njenimi nasprotji. Konkreten primer, ki ga pri tem izpostavi sveti oče, pa je industrija z orožjem.

Pred takšno stvarnostjo se upravičeno vprašamo, kakšen mora biti naš odgovor. Zagotovo to ni drža obupanosti in nezaupanja. »Vi mladi si še posebej ne smete dovoliti, da bi bili brez upanja, upanje je del vas samih,« poudari papež. Kadar manjka upanje, manjka življenje, in takrat nekateri začnejo iskati življenje pri »prodajalcih ničesar«. Ti prodajajo stvari, ki dajejo trenutno in navidezno srečo, v resnici pa vodijo na pot brez izhoda, brez prihodnosti, v prave bivanjske labirinte. Bombe uničujejo telesa, odvisnosti uničujejo misli, duše in tudi telesa. Konkreten primer, ki ga ponudi papež, je industrija iger na srečo.

V nadaljevanju govora se papež Frančišek opre na Niccolòjevo vprašanje in študente spodbudi, naj so tudi kot univerza dejavni v projektih, namenjenih pomoči zadnjih, da bi v Rimu »rasel čut pripadnosti k skupni domovini«. Obstajajo namreč mnoge urgentne socialne situacije, veliko je stiske in revščine. Pomislimo samo na ljudi, ki živijo na ulici, na migrante, na tiste, ki poleg hrane in obleke potrebujejo tudi družbeno vključenost, kot na primer osebe, ki so prišle iz zapora. Ko pridemo naproti tej družbeni revščini, postanemo protagonisti konstruktivnih dejanj, ki se zoperstavljajo destruktivnim dejanjem nasilnih konfliktov in nasprotujejo tudi kulturi hedonizma in odmetavanja, ki sloni na idolih, kot so denar, užitek, videz … Delo s projekti, tudi malimi, ki pospešujejo srečanje in solidarnost, obnavlja čut zaupanja v življenje.

V vsakem okolju, še posebej pa v univerzitetnem, je pomembno brati epohalne spremembe in k njim pristopati s premislekom in razločevanjem, torej brez ideoloških predsodkov, strahu ali bega. Vsaka sprememba, tudi sedanja, je prehod, ki s sabo prinaša težave, napore in trpljenje, a prav tako prinaša nova obzorja dobrega. »Velike spremembe zahtevajo ponovni premislek o naših ekonomskih, kulturnih in družbenih modelih, da bi obnovili središčno vrednost človeške osebe.« Frančišek se naveže na Riccarda, ki je pri vprašanju govoril o informacijah, ki se v globaliziranem svetu prenašajo predvsem preko socialnih omrežij. V tem tako kompleksnem okolju je po papeževem mnenju »treba narediti zdravo razločevanje, ki sloni na etičnih in duhovnih kriterijih«. Treba se je vprašati, kaj je dobro ter se opreti na vrednote, ki so lastne pogledu na človeka in svet, kar je pogled na osebo v vseh njenih razsežnostih, predvsem pa transcendentni.

»Ne bojte se odpreti za obzorje duha. In če prejmete dar vere, kajti vera je dar, se ne bojte odpreti se za srečanje s Kristusom in poglobiti odnos z njim,« opogumi sveti oče, ki pred tem podeli svojo osebno izkušnjo kristjana, ki vsak dan živi oseben odnos z Jezusom. »Vera nikoli ne omejuje področje razuma, ampak ga odpira za celosten pogled na človeka in stvarnost, pri tem pa varuje pred nevarnostjo, da bi osebo omejili na človeški material.« Z Jezusom težave ne izginejo, ampak se k njim pristopa na drugačen način, brez strahu, brez varanja sebe in drugih; k njim se pristopi z lučjo in močjo, ki prihaja od njega. Tako lahko postanemo »delavci intelektualne ljubezni«, začenši z univerzo, saj je ta kraj oblikovanja »modrosti« v najširšem smislu besede, kraj celostne vzgoje osebe. »S tega vidika univerza nudi svoj poseben in nenadomestljiv prispevek k prenovi družbe.«

Univerza pa je lahko prav tako kraj, kjer se »izdeluje kultura srečanja in sprejemanja oseb drugačnih kulturnih in verskih tradicij«, pri čemer sveti oče spomni na vprašanje Nour, ki prihaja iz Sirije in je govorila o strahu Zahoda pred tujci, v kolikor bi lahko ogrozili krščansko kulturo Evrope. »Poleg tega, da prva grožnja evropski krščanski kulturi prihaja ravno iz same Evrope, zaprtost vase ali v svojo kulturo ni bila nikoli pot, ki bi povrnila upanje in opravila družbeno in kulturno prenovo,« se glasijo Frančiškove besede. Kultura se utrjuje na odprtosti in na soočanju z drugimi kulturami, da bi tako prišla do zrelega zavedanja o lastnih načelih in vrednotah. Papež zato spodbudi profesorje in študente, naj univerzo živijo kot okolje resničnega dialoga, ki ne tlači različnosti, ampak odpira konstruktivno soočenje. »Poklicani smo razumeti vrednote drugega, preseči skušnjavo brezbrižnosti in strahu. Nikoli se ne bojte srečanja, dialoga in soočanja.«








All the contents on this site are copyrighted ©.