Sveti oče ljudskim gibanjem: Postati moraš Samarijan

VATIKAN (petek, 17. februar 2017, RV) – »Pred nekaj meseci smo v Rimu, na tretjem svetovnem srečanju ljudskih gibanj, govorili o zidovih in strahu, o mostovih in ljubezni. Ne bi se rad ponavljal, a ta vprašanja izzivajo naše najgloblje vrednote.« Tako papež Frančišek piše v sporočilu udeležencem regionalnega srečanja ljudskih gibanj, ki od 16. do 18. februarja poteka v kalifornijskem mestu Modesto. Dogodka se poleg skoraj 700 voditeljev raznih skupnosti iz dvanajstih držav udeležuje tudi kardinal Peter Turkson, prefekt Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju. V središču pozornosti udeležencev so teme, kot so rasizem, imigracija, dostop do dela, stanovanjski problem in okoljska pravičnost.

Skupno prizadevanje za družbeno pravičnost
Papež se jim v sporočilu zahvaljuje, da si skupaj prizadevajo za družbeno pravičnost. Zelo si želi, da bi se ta konstruktivna energija razširila na vse škofije, da bi gradila mostove med ljudstvi in posamezniki. In sicer mostove, ki lahko presežejo izključevanje, brezbrižnost, rasizem in nestrpnost. Poslanstvo ljudskih gibanj sveti oče tako povzema z besedami: delati na lokalni ravni, z ramo ob rami z bližnjimi, medsebojno se organizirati, da bi njihove skupnosti rastle.

Nevarnost in priložnost
Vemo, da se nobena od sedanjih tegob ni začela včeraj. Papež omenja cel sistem, ki povzroča veliko trpljenje človeški družini, ko istočasno napada človekovo dostojanstvo in naš skupni dom. A kot kristjani in vsi ljudje dobre volje moramo živeti in delovati v tem trenutku. Prepoznati moramo znamenja časov in nanje odgovoriti. Strah nas ne sme ohromiti in tudi konflikt nas ne sme zavirati. Vsaka kriza v sebi nosi nevarnost, a obenem priložnost za napredovanje. Velika nevarnost je, da bi zatajili bližnje. Kadar storimo tako, jim odrečemo njihovo človečnost, in – ne da bi se zavedali – jo odrečemo tudi nam samim. Vendar pa v isti situaciji lahko najdemo tudi priložnost: in sicer, da bi luč ljubezni do bližnjega razsvetljevala zemljo in, da bi nas prebudila ter dopustila, da pride na plan resnična človečnost.

Postati moraš Samarijan
Nadalje papež Frančišek sedanjo situacijo primerja s priliko o usmiljenem Samarijanu. Ekonomski sistem, katerega središče je bog denar, se včasih vede kruto kakor razbojniki iz prilike in zadane rane. Globalizirana družba pa pogosto pogleda na drugo stran, z izgovorom, da je nedolžna. Pod pretvezo politične korektnosti ali ideološke mode se na trpeče gleda, ne da bi se jih dotaknili. Televizija jih prikazuje in o njih se govori, toda sistematično se ne naredi nič, da bi družbene rane zacelili ali se soočili s strukturami, ki ob robu ceste puščajo toliko bratov in sester. To je hinavska drža, drugačna od Samarijanove. Izraža odsotnost resnične zavezanosti človečnosti.

»Rane so tam, so resničnost. Brezposelnost je resnična, nasilje je resnično, korupcija je resnična, kriza identitete je resnična, izpraznitev demokracij je resnična.« Jezus nas uči drugačne poti: »Ne razvrščaj drugih, da bi videl, kdo je in kdo ni bližnji. Komurkoli lahko postaneš bližnji, ko ga srečaš v stiski, in to boš storil, če imaš v svojem srcu sočutje. To je, če si sposoben z nekom drugim trpeti. Postati moraš Samarijan.«