Duhovne misli Benedikta XVI. za 7. nedeljo med letom

Iz govora Benedikta XVI. članom papeške biblične komisije ob njihovem letnem zasedanju
»Ponovno ste se zbrali, da poglobite zelo pomembno tematiko: odnos med Svetim pismom in moralo. Gre za tematiko, ki se ne tiče samo vernika, ampak vsake osebe. Prvoten vzgib vsakega človeka je pravzaprav njegova želja biti srečen in živeti v polnosti. Dandanes mnogi mislijo, da se to mora uresničiti avtonomno brez kakršnega koli sklicevanja na Boga ali na njegovo postavo. Nekateri so se v razmišljanju dokopali do popolne suverenosti razuma in svobode na področju moralnih norm. Te norme sestavljajo področje čisto človeške etike ter so izraz postave, ki si jo človek avtonomno da samemu sebi. Zagovorniki te »laične morale« trdijo, da človek kot razumno bitje, ne samo da lahko, ampak celo da mora sam svobodno odločati o vrednostni sodbi svojega obnašanja.

To zmotno prepričanje temelji na domnevnem konfliktu med človeško svobodo in vsako obliko zakonov. V resnici je Stvarnik vpisal v našo bit 'naravni zakon', odsev njegove stvariteljske ideje v naše srce kot kompas in notranje merilo našega življenja. Ravno zato nam Sveto pismo, Izročilo in cerkveno učiteljstvo pravijo, da človekova poklicanost in popolna uresničitev ni v zavračanju Božje postave, temveč življenje po novi postavi, ki je življenje v milosti Svetega Duha: skupaj z Božjo Besedo in naukom Cerkve se ta odraža v »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). In ravno v tem sprejemanju Božje ljubezni (Deus caritas est!) najde človeška svoboda svojo najvišjo uresničitev. Božja postava nikakor ne zmanjša, še manj odpravi človekovo svobodo. Nasprotno jo zagotavlja ter spodbuja, saj, kakor nas spodbuja Katekizem katoliške Cerkve »svoboda doseže svojo popolnost, kadar je naravnana na Boga, našo blaženost« (KKC 1731). Moralni zakon, ki ga je Bog postavil v stvarstvo ter ga potrdil v starozaveznem razodetju, ima v Jezusu svojo dopolnitev in veličino. Jezus Kristus je pot popolnosti, živo poosebljenje najvišje svobode v popolni pokorščini Božji volji. Jezus ni odpravil izvirni pomen Dekaloga, ampak ga je dopolnil. Etika, ki ob poslušanju razodetja želi biti tudi pristno razumska, najde v srečanju z Kristusom, ki nam podarja novo zavezo, svojo popolnost.

Model pristnega moralnega ravnanja je sama učlovečena Beseda, Jezus Kristus, pri katerem je njegova volja popolnoma sovpadala z voljo Boga Očeta pri sprejemanju in izvršitvi njegovega poslanstva: njegova hrana je bila izpolnjevati Očetovo voljo (prim. Jn 4,34). Kajti On vedno dela to, kar je všeč Očetu in se drži njegove besede (prim. Jn 8,29.55), govori tisto, kar mu je Oče zapovedal naj reče in oznanja (prim. Jn 12,49). S tem, ko Jezus razodeva Očeta in njegov način delovanja, istočasno razodeva tudi norme za pravilno človeško delovanje. To povezavo potrdi z očitnim zgledom, ko ob zaključku svojega nauka o ljubezni do sovražnikov (prim. Mt 5,43-47) pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta božja popolnost je za nas možna, če smo tesno povezani s Kristusom, našim Odrešenikom.

Angelus, 20. februar 2011
Dragi bratje in sestre, na današnjo sedmo navadno nedeljo nam svetopisemska besedila govorijo o volji Boga, ki želi,da ljudje postanejo deležni njegovega življenja: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« beremo v tretji Mojzesovi knjigi (3Mz 19,1-2). S temi besedami in predpisi, ki iz njih izhajajo, Gospod vabi svoje ljudstvo, ki si ga je izbral, naj bo zvesto zavezi z Njim in naj hodi po njegovih poteh ter tako utemeljuje socialno zakonodajo na podlagi zapovedi: »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3Mz 19,18). Če poslušamo Jezusa, v katerem je Bog prevzel umrljivo telo, da bi tako postal bližnji vsakemu človeku in bi razodel svojo brezmejno ljubezen do nas, slišimo isti poziv z istim drznim namenom. Gospod namreč smelo pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Toda, kdo lahko postane popoln? Naša popolnost je v tem, da živimo ponižno kot Božji otroci ter v resnici izpolnjujemo njegovo voljo. Sveti Ciprijan je zapisal, naj »bo obnašanje Božjih otrok primerno Božjemu očetovstvu, da bo Bog slavljen in hvaljen z dobrim človekovim obnašanjem« (De zelo et livore, 15: CCL 3a,83).

Na kakšen način lahko posnemamo Jezusa? Jezus pravi: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,44-45). Kdor sprejme Gospoda v svoje življenje ter ga ljubi z vsem svojim srcem, je sposoben novega začetka. Uspe izpolniti Božjo voljo; uspe uresničiti nov način bivanja, ki ga poživlja ljubezen in ga usmerja proti večnosti. Apostol Pavel dodaja: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1Kor 3,16). Če se res zavedamo te resničnosti in se naše življenje ob tem temeljito preoblikuje, postane naše pričevanje jasno, zgovorno in učinkovito. Nek srednjeveški avtor je zapisal: »Ko je celotno človekova bitje, če tako rečemo, pomešana z Božjo ljubeznijo, tedaj sijaj njegove duše odseva tudi na njegovem obličju« (Janez Klimak, Scala Paradisi, XXX: PG 88,1157 B) v celotnem njegovem življenju. »Ljubezen je nekaj velikega« – beremo v knjigi Hoja za Kristusom -  »je nekaj kar napravi vsako težko stvar lahko ter potrpežljivo prenaša vsako težavo. Ljubezen se želi povzpeti v višave, ne da bi jo zadržalo karkoli zemeljskega. Porodi se v Bogu in samo v Bogu lahko najde počitek« (III, V, 3).

Dragi prijatelji, 22. februarja, obhajamo praznik Sedež svetega Petra. Njemu, prvemu med apostoli je Kristus zaupal nalogo Učitelja in Pastirja, da duhovno vodi Božje ljudstvo tako, da bo lahko prišlo v nebesa. Zato spodbujam vse pastirje, da » prevzamejo nov način življenja, ki ga je začel Gospod Jezus in so ga nadaljevali apostoli (Benedikt XVI, Pismo na začetku leta duhovništva, CD 126, 13). Prosimo Devico Marijo, Božjo Mater in Mater Cerkve, da nas uči ljubiti drug drugega in se sprejemati kot bratje in sestre, kot otroci nebeškega Očeta.