Jutranja sveta maša: Naj nam Gospod v skušnjavi da milost sramu

VATIKAN (torek, 21. februar 2017, RV) – Vsi bomo skušani. To dejstvo krščanskega življenja je bilo izhodišče današnje papeževe homilije med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Berilo iz Sirahove knjige nas danes namreč spominja, da se mora tisti, ki želi služiti Gospodu, pripraviti na preizkušnjo. Evangeljski odlomek pa pripoveduje, kako Jezus učencem napove svojo smrt, a ga ne razumejo in se ga bojijo vprašati. To je »skušnjava, da ne bi izpolnili svojega poslanstva«, je razložil papež. Skušan je bil navsezadnje tudi Jezus: najprej ga je v puščavi trikrat skušal hudič, kasneje, po tem, ko je napovedal svojo smrt, pa tudi Peter.

Skušnjava posvetnosti vodi v obrekovanje in povzpetništvo
Evangeljski odlomek v nadaljevanju govori o še eni skušnjavi, ob kateri se je zaustavil sveti oče. Učenci po poti razpravljajo, kdo med njimi je največji. Ko jih Jezus vpraša, o čem so se pogovarjali, molčijo. Molčijo, ker se tiste razprave sramujejo. Bili so dobri ljudje, želeli so hoditi za Gospodom in mu služiti: »Toda niso vedeli, da pot služenja Gospodu ni bila tako lahka, da ni bila kakor prostovoljna priključitev neki entiteti, nekemu dobrodelnemu združenju, ni pomenila le delati dobro; ne, je nekaj drugega. In tega so se bali.« To je skušnjava posvetnosti, ki je prisotna vse odkar Cerkev je Cerkev. To se je dogajalo, se dogaja in se bo dogajalo.

Papež je spomnil na boje v župnijah: »'Jaz hočem biti predsednik tega združenja, se malo povzpeti …' 'Kdo je tukaj največji? Kdo je največji v tej župniji?' 'Ne, jaz sem pomembnejši od tistega in tistega tam, kajti on je storil to …'« V tem je »veriga grehov«. Gre za skušnjavo, ki vodi v obrekovanje drugih in v povzpetništvo. Papež je navedel še nekaj konkretnih primerov. Včasih kakšen duhovnik reče, da želi v neko drugo župnijo, čeprav ga Gospod hoče tam: »Ne Gospodova pot, ampak tista pot nečimrnosti in posvetnosti.« Posvetnost pride kakor skušnjava. Enako se zgodi tudi med škofi, je nadaljeval papež. Nekdo je v neki škofiji, a gleda drugo, ki je pomembnejša, in se začne truditi v tisti smeri, poskuša vplivati tu in tam, pritiska na nekoga, da bi prišel tja … A Gospod je tam.

Sramovati se skušnjave posvetnosti
Želja, da bi bili pomembnejši, nas potisne na pot posvetnosti. Sveti oče je zato spodbudil, da bi Gospoda vedno prosili za milost, da bi »se sramovali, kadar se znajdemo v takšnih situacijah«. Jezus tisto logiko namreč obrne na glavo. Usede se med učence, jih spomni, da če »kdo hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik«; nato vzame otroka in ga postavi v sredo mednje.

Papež Frančišek je tako povabil, da bi molili za Cerkev in za vse, da bi nas Gospod branil pred ambicijami, pred posvetnostjo občutka, da smo večji od drugih: »Naj nam Gospod da milost sramu, tistega svetega sramu, ko se znajdemo v tisti situaciji, v tisti skušnjavi, sramovati se: 'Jaz sem sposoben misliti tako? Vidim mojega Gospoda na križu in jaz ga želim izrabiti, da bi se povzpel?' In naj nam da milost otroške preprostosti: razumeti, da je le pot služenja …« Sveti oče je sklenil z besedami o tem, kako si predstavlja še zadnje vprašanje: »'Gospod, vse življenje sem ti služil. Celo življenje sem bil zadnji. In kaj sedaj?' Kako nam odgovori Gospod? 'Reci o samem sebi: Nekoristen služabnik sem.'«