Papež Frančišek med homilijo: Kazuistika je hinavska miselnost

VATIKAN (petek, 24. februar 2017, RV) – Kristjan se na svoji poti za resnico ne pogaja. Biti mora pravičen v usmiljenju, kakor nas je učil Jezus. Tako je danes zjutraj med sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte poudaril papež Frančišek. Obenem je posvaril pred hinavščino in prevaro vere, okrnjene zgolj na kazuistično logiko.

Jezus ne vstopi v kazuistično logiko, vedno govori resnico
»Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« To vprašanje, kot nam pove odlomek iz Markovega evangelija, so v judejski pokrajini farizeji zastavili Jezusu. In sicer, da bi ga ponovno skušali. Iz Jezusovega odgovora je mogoče razbrati, kaj v veri šteje največ:

»Jezus ne odgovori, če je dovoljeno ali ni dovoljeno; ne vstopi v njihovo kazuistično logiko.« Kajti oni so o veri razmišljali le v smislu, kaj se sme ali kaj se ne sme, do kje se sme ali do kje se ne sme. Jezus v to logiko kazuistike ne vstopi. Vpraša jih: »Kaj vam je naročil Mojzes? Kaj je v vaši postavi?« Razložijo mu, da je Mojzes dovolil napisati ločitveni list in ženo odsloviti. A tako oni sami padejo v lastno past. Jezus jih namreč opredeli za trdosrčneže: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved.« In Jezus je rekel resnico, brez kazuistike, brez dovoljenj, samo resnico.

»Jezus vedno govori resnico«, resnico Svetega pisma in Mojzesove postave: »Stvari razloži, kakor so bile ustvarjene.« Enako je tudi takrat, ko ga njegovi učenci sprašujejo o prešuštvu. Ponovi jim: »Kdor odslovi svojo ženo in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če ona odslovi svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Kazuistična logika je hinavska in prevara
Toda, če je to resnica in je prešuštvo nekaj hudega, kako potem razložiti, da se je Jezus večkrat sam pogovarjal s prešuštnico in poganko. Tako se je vprašal sveti oče. Pil je iz njenega kozarca, ki ni bil čist. In na koncu ji je rekel, da je ne obsoja, da naj ne greši več. Kako razložiti to?

Jasno se vidi, da je Jezusova pot »pot od kazuistike do resnice in usmiljenja«. Kazuistiko pusti ob strani. Tiste, ki so ga skušali in so razmišljali v skladu s to logiko »se sme – ne sme se«, v nekem drugem evangeljskem odlomku opredeli za hinavce. Ti so prilagodili tudi četrto zapoved in so staršem odrekli pomoč z izgovorom, da so darovali za Cerkev. »Hinavci. Kazuistika je hinavska. Je hinavska miselnost. 'Sme se – ne sme se …' Nato postane še bolj prefinjeno, bolj diabolično: 'Do kje smem? Do tu, tu pa ne smem.' To je prevara kazuistike.«

Resnica, usmiljenje, pravičnost
Kristjan na svoji poti torej ne sme popustiti kazuistični logiki, ampak mora odgovarjati z resnico, katero po Jezusovem zgledu spremlja usmiljenje. Kajti Jezus je utelešenje Očetovega usmiljenja in ne more zanikati samega sebe. Ne more zanikati samega sebe, ker je sam Resnica in Usmiljenje Očeta.

Zato nas Jezus uči te poti, po kateri pa je ob skušnjavah v življenju težko hoditi: »Ko se ti skušnjava dotakne srca, ta pot izhoda iz kazuistike k resnici in usmiljenju ni enostavna: potrebna je Božja milost, da nam pomaga iti naprej. In zanjo moramo vedno prositi: 'Gospod, da bi bil pravičen, toda pravičen z usmiljenjem.' Ne pravičen, pokrit s kazuistiko. Pravičen v usmiljenju. Kakor si Ti. Pravičen v usmiljenju.« Človek s kazuistično miselnostjo se morda lahko sprašuje, kaj je v Bogu pomembnejše: pravičnost ali usmiljenje? To je bolna miselnost, ki išče izhod. Kaj je pomembnejše? Ne eno ne drugo, ker ne gre za dve stvari, ampak eno samo: »V Bogu je pravičnost usmiljenje in usmiljenje je pravičnost. Gospod naj nam pomaga razumeti to pot, ki ni lahka, a nas bo osrečila, osrečila bo nas in mnoge druge ljudi.«