VATIKAN (nedelja, 26. februar 2017, RV) – Papež Frančišek je danes
popoldne obiskal anglikansko cerkev Vseh svetih v Rimu. Udeležil se je anglikanskega
molitvenega bogoslužja, imel homilijo in odgovoril na tri zastavljena mu vprašanja.
Med srečanjem je tudi blagoslovil novo ikono Kristusa Odrešenika, ki jo bodo postavili
v južno ladjo cerkve. Njegov obisk je sovpadal z 200. obletnico prvega anglikanskega
bogoslužja za angleške vernike, ki so takrat živeli v Rimu, na kar je papež tudi spomnil
v homiliji. V dveh stoletjih se je v Rimu in po svetu veliko spremenilo, veliko se
je spremenilo tudi med anglikanci in katoličani, ki so se v preteklosti gledali s
sumničavostjo in sovraštvom.
»Danes pa se, hvala Bogu, prepoznavamo, kakor v resnici smo: bratje in sestre
v Kristusu, po našem skupnem krstu. Kot prijatelji in romarji želimo skupaj hoditi,
skupaj slediti našemu Gospodu Jezusu Kristusu,« je dejal Frančišek in se v nadaljevanju
homilije naslonil na odlomek iz Drugega pisma Korinčanom, ki se je bral med bogoslužjem
in v katerem Pavel govori o zakladu v lončenih posodah (glej 2 Kor 4, 1-15).
Pred nesoglasji se postavimo pred Kristusa
Božje usmiljenje je izvir vse krščanske službe. Tako nam pravi apostol Pavel, ko se
obrača na Korinčane in zapiše: »Ker torej imamo to službo po usmiljenju, ki smo
ga bili deležni, ne omagujemo.« Pavel ni vedno imel lahkega odnosa s skupnostjo
v Korintu. A kot vidimo v odlomku, premaga pretekla razhajanja tako, da živi svojo
službo po prejetem usmiljenju; ne obupa pred ločitvami, ampak se razdaja za spravo.
»Kadar se mi, skupnost krščenih kristjanov, znajdemo pred nesoglasji in se postavimo
pred Kristusovo usmiljeno obličje, da bi jih tako presegli, storimo enako, kot je
storil Pavel v eni od prvih krščanskih skupnosti,« je zatrdil papež.
Postati ponižni pomeni razsrediščiti se
Pavel začne pri »usmiljenju, ki ni samo neka lepa krepost, ampak je vprašanje
identitete«. Pavel sebe razume kot služabnika, ki ne oznanja samega sebe, ampak
Gospoda Jezusa Kristusa. To službo opravlja po prejeti milosti in ne na podlagi svoje
sposobnosti in svojih moči, ampak v zaupanju, da ga Bog gleda in z usmiljenjem podpira
njegovo slabotnost. »Postati ponižni pomeni razsrediščiti se, prepoznati se kot
potrebni Boga, kot berači usmiljenja: to je izhodišče, da bi Bog lahko deloval,«
kot je povedal Frančišek.
Zaklad pa imamo v lončenih posodah
Pavel se je namreč čutil »lačnega usmiljenja« in na prvem mestu mu je bilo
deliti z drugimi »veselje, da smo ljubljeni od Gospoda in da ga ljubimo«.
Po papeževih besedah je to naša najdragocenejša dobrina, naš zaklad. »Ta zaklad
pa imamo v lončenih posodah,« zapiše Pavel. Mi smo samo »lončena posoda,
a v sebi hranimo največji zaklad sveta«, je nadaljeval papež. Pavel ponižno prizna,
da je krhek kakor lončena posoda. Izkusil je in vé, da ravno tam, kjer se človeška
slabotnost odpre za usmiljeno delovanje Boga, Gospod naredi čudovita dela. Tako deluje
»obilna moč Boga«.
Priznati slabotnost in prositi odpuščanje
Pavel zaupa v to ponižno moč in tako služi evangeliju. Uči nas, da s tem, ko se prepoznamo
kot slabotne lončene posode, kot grešniki, ki vedno potrebujejo usmiljenje, se Božji
zaklad izlije v nas in po nas tudi na druge. Drugače bomo samo polni svojih zakladov,
ki se pokvarijo in strohnijo v navidezno lepih posodah. »Če priznamo svojo slabotnost
in prosimo odpuščanje, bo Božje zdravilno usmiljenje svetilo v nas in bo tudi vidno
navzven; drugi bodo na nek način po nas opazili prijazno lepoto Kristusovega obličja,«
je izpostavil sveti oče.
Občestvo raste in se krepi, kadar delamo skupaj
Ob koncu homilije je papež Frančišek spregovoril o ponovno vzpostavljenem občestvu,
ki je sledilo napetostim v skupnosti v Korintu. Kot je dejal, »resnično in trdno
občestvo raste in se krepi, kadar delujemo skupaj za nekoga, ki je v potrebi. Preko
složnega pričevanja o ljubezni, Kristusovo usmiljeno obličje postane vidno v našem
mestu«, pri čemer je mislil na različne dejavnosti, ki jih anglikanska skupnost
skupaj z drugimi opravlja v Rimu.
Odgovorni krepiti medsebojne odnose
»Katoličani in anglikanci smo ponižno hvaležni, da smo po stoletjih medsebojnega
nezaupanja zmožni priznati, da je rodovitna Kristusova milost na delu tudi v drugih.
Gospodu smo hvaležni, da je med kristjani nastala želja po večji bližini, ki se izraža
v skupni molitvi in skupnem pričevanju o evangeliju, predvsem preko različnih oblik
služenja,« je zatrdil papež Frančišek in dodal, da se včasih napredek proti polnemu
občestvu lahko zdi počasen in negotov, a iz današnjega srečanja lahko vsi črpajo pogum.
Spomnil je, da je danes rimski škof prvič obiskal anglikansko skupnost v Rimu: »To
je milost in tudi odgovornost: odgovornost, da okrepimo naše odnosov v Kristusovo
slavo, za službo evangeliju in temu mestu. Opogumljajmo eni druge, da bomo postajali
vedno bolj zvesti Jezusovi učenci, vedno bolj svobodni od preteklih predsodkov in
bomo vedno močneje želeli moliti za druge in z drugimi.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |