Papež o odnosu med anglikanci in katoličani: Dva koraka naprej in pol koraka nazaj

VATIKAN (ponedeljek, 27. februar 2017, RV) – Včerajšnji obisk papeža Frančiška rimske anglikanske cerkve Vseh svetih je zgodovinskega pomena. Prvič se je namreč papež odpravil k tej krščanski skupnosti v Rimu, ki letos praznuje 200. obletnico prvega anglikanskega bogoslužja za angleške vernike, takrat živeče v Rimu. S strani anglikanske skupnosti sta Frančiška ob prihodu pozdravila Jonathan Boardman in škof Robert Innes. Med bogoslužjem se je bralo odlomek in Drugega pisma Korinčanom, skupaj se je molil Očenaš, zbrani so prav tako skupaj izpovedali vero. Papež je imel homilijo, zatem pa je še odgovarjal na vprašanja.

Kakšen je danes odnos med katoličani in anglikanci?
Prvo vprašanje, zastavljeno svetemu očetu, se je nanašalo na odnos med katoličani in anglikanci. »Odnosi so danes dobri,« je zatrdil Frančišek. Res je, da je skozi zgodovino prišlo do slabih stvari, a iztrgati en košček iz zgodovine in ga postaviti v ospredje, kakor da bi bil podoba naših odnosov, ni prav. Določeno zgodovinsko dejstvo je treba brati znotraj hermenevtike tistega časa. Tudi v težkem obdobju, ko je bila med seboj pomešana politična, ekonomska in verska oblast, so odnosi kljub vsemu do neke mere obstajali. »Odnosi med katoličani in anglikanci gredo dva koraka naprej in pol koraka nazaj,« je zatrdil papež. Izpostavil je skupno tradicijo svetnikov, ki obstaja med anglikansko in katoliško Cerkvijo, ki nista nikoli zanikali svetnikov. Kot močno povezanost med obema verskima izročiloma je navedel tudi meništvo. »Menihi, tako katoliški kot anglikanski, so velika duhovna moč naših izročil,« je poudaril.

Socialno delovanje ali teološki dialog?
Na ekumenski odnos se je nanašalo tudi naslednje vprašanje, ki je v ospredje postavilo razmerje med sodelovanjem na področju socialnega delovanja in teološkim dialogom in razpravami. Papež Frančišek je poudaril, da sta pomembni obe razsežnosti. Teološki dialog je pomemben, da bi poiskali izvor mnogih stvari, o katerih se še ne strinjamo. Vendar pa se ta dialog ne more odvijati v nekem laboratoriju, temveč med hojo, na poti. »Smo na poti in med potjo tudi razpravljamo,« je dodal. Razprave pripadajo teologom, medtem ko si mi med seboj pomagamo v raznih potrebah, v življenju, tudi duhovno, pomagamo si pri karitativnem delu, služenju revnim, v bolnišnicah … Vse to je po papeževih besedah zelo pomembno. »Dialoga ne moremo delati nepremični. Ekumenski dialog se opravlja med hojo, kajti ekumenski dialog je hoja, in o teoloških stvareh se razpravlja med hojo.«

So odnosi v Afriki boljši kot v Evropi?
Tudi tretje vprašanje, zastavljeno papežu Frančišku, je govorilo o ekumenskem odnosu med Cerkvami, za katerega se zdi, da je mnogo boljši v državah južne poloble kot pa v Evropi. Povedanemu je sveti oče pritrdil. Mlade Cerkve imajo drugačno vitalnost. Iščejo drugačne načine izražanja. Bogoslužje v Rimu, Londonu ali Parizu ni enako bogoslužju v neki afriški državi, kjer se bogoslužno slavje, tudi katoliško, izraža z veseljem, plesom in različnimi oblikami, ki so lastne tej mladi Cerkvi. »Mlade Cerkve imajo več kreativnosti,« je zatrdila papež in pripomnil, da je na začetku bilo enako tudi v Evropi. V prvih krščanskih skupnostih je bilo veliko ustvarjalnosti. S časom je Cerkev zrasla, se ustalila in odrasla. Mlade Cerkve imajo poleg večje ustvarjalnosti tudi večjo potrebo po sodelovanju.

Frančišek je kot primer navedel možnost potovanja v Južni Sudan. K njemu so namreč prišli trije škofi, anglikanski, prezbieterijanski in katoliški, ter ga povabili, naj pride v Južni Sudan, a naj ne pride sam, ampak skupaj z anglikanskim nadškofom Justinom Welbyjem. Po papeževih besedah se v tem vidi kreativnost te mlade Cerkve. Vsi trije želijo mir in skupaj delajo za mir. Spomnil je tudi na primer iz Argentine, kjer na severu države med staroselskimi ljudstvi delujejo tako anglikanski kot katoliški misijoni. Anglikanski in katoliški škof delata skupaj. In kadar ni možnosti, da bi katoličani v nedeljo šli h katoliški maši, grejo k anglikanskemu bogoslužju, saj ne želijo preživeti nedelje brez obhajanja bogoslužja. Verniki med seboj sodelujejo, opravljajo karitativna dela, oba škofa sta prijatelja in obe skupnosti sta prijateljici. »Verjamem, da je to bogastvo, ki ga naše mlade Cerkve lahko prinesejo Evropi in Cerkvam z veliko tradicijo. Njima pa se lahko da trdnost tradicije, ki je zelo dodelana in premišljena. Res je, ekumenizem v mladih Cerkvah je lažji,« je pritrdil papež. Ekumenizem je trdnejši na področju teološkega raziskovanja v Cerkvi, ki je bolj zrela in starejša v raziskovanju, proučevanju zgodovine, teologije, liturgija, kot je to Cerkev v Evropi. Izrazil je še mnenje, da bi morda bilo dobro za obe Cerkvi, če bi iz Evrope poslali semeniščnike na pastoralno delo v te mlade Cerkve. Tako bi se mnogo naučili.