Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Kateheze

Papež Frančišek med katehezo: Postni čas je pot upanja

"On je luč, ki premaga mrak, od nas pa se zahteva, da ohranjamo mali plamen, ki nam je bil zaupan na dan našega krsta." - AP

01/03/2017 12:19

VATIKAN (sreda, 1. marec 2017, RV) – Z današnjo pepelnično sredo je Cerkev vstopila v postni čas. O tem je govoril papež Frančišek tudi med splošno avdienco ter postni čas opredelil kot »pot upanja«. Nanjo naj se podamo z odprtim srcem in veseljem, kot je spodbudil vernike, zbrane na Trgu svetega Petra.

Čas, da obnovimo svojo krstno identiteto
Da je postni čas pot upanja, je takoj očitno, če pomislimo, da je v Cerkvi opredeljen kot »čas priprave na veliko noč«. To štiridesetdnevno obdobje torej dobi svoj smisel »v luči velikonočne skrivnosti«, h kateri je tudi usmerjeno. »Lahko si predstavljamo vstalega Gospoda, ki nas kliče, naj izstopimo iz svoje mračnosti; in mi se podamo na pot proti Njemu, ki je Luč,« je papež Frančišek začel katehezo in poudaril: »Postni čas je pot proti vstalemu Jezusu, je obdobje kesanja, tudi mrtvičenja, vendar pa ni namenjeno samemu sebi, pač pa je njegov cilj, da vstanemo s Kristusom, obnovimo svojo krstno identiteto, da se torej ponovno rodimo 'od zgoraj', iz Božje ljubezni. In zato je postni čas po svoji naravi čas upanja.«

Iz suženjstva v svobodo
Da bi bolje razumeli, kaj to pomeni, se je papež oprl na starozavezni odlomek iz Druge Mojzesove knjige, kjer vidimo pomembno izkušnjo izhoda Izraelcev iz Egipta. »Gospod je rekel [Mojzesu]: Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med … Zdaj torej pojdi, pošljem te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta« (2 Mz 3,7-8.10).

Kot je pojasnil sveti oče, izhodišče predstavlja suženjski položaj v Egiptu, zatiranje in prisilno delo. A Gospod ni pozabil svojega ljudstva in ne svoje obljube. Pokliče Mojzesa in s silno roko Izraelce izpelje iz Egipta ter jih vodi skozi puščavo proti svobodni deželi. Med to potjo od suženjstva v svobodo, Gospod dá Izraelcem postavo, da bi jih naučil ljubiti Njega, edinega Gospoda, in da bi se ljubili med seboj kakor bratje. Sveti spisi nam kažejo, da je eksodus bil dolg in težaven. Simbolično traja štirideset let, kar je življenjsko obdobje ene generacije; generacije, ki sredi preizkušenj na tej poti vedno naleti na skušnjavo, da bi obžalovala odhod iz Egipta in se želela vrniti nazaj. »A Gospod ostaja zvest in tisti ubogi ljudje, ki jih vodi Mojzes, prispejo v obljubljeno deželo. Vsa ta pot je opravljena v upanju: upanju, da bodo dosegli deželo; in ravno v tem smislu je to eksodus, izhod iz suženjstva v svobodo. Vsak korak, vsak napor, vsaka preizkušnja, vsak padec, vsak ponovni začetek, vse to ima smisel samo znotraj odrešenjskega načrta Boga, ki za svoje ljudstvo želi življenje in ne smrti, veselje in ne bolečine.«

Pot nam je s križem odprl Jezus
Jezusova velika noč je njegov izhod, s katerim nam je odprl pot, da bi dospeli v polno, večno in blaženo življenje. Da bi nam odprl to pot, ta prehod, se je Jezus moral odreči svoji slavi, se ponižati, postati pokoren vse do smrti in to smrti na križu. Da je odprl pot v večno življenje, ga je stalo vse njegove krvi, in zahvaljujoč Njemu smo rešeni suženjstva greha. »A to ne pomeni, da je On storil vse, nam pa ni treba storiti ničesar; ne pomeni, da je on šel preko križa, mi pa 'bomo šli v nebesa v kočiji',« je zatrdil papež. Naše odrešenje je zagotovo njegov dar, a ker je zgodba ljubezni, potrebuje naš 'da' in našo soudeleženost, kakor nam to kažejo naša Mati Marija in zatem vsi svetniki.

Postni čas se odvija v tej dinamiki: Kristus je pred nami s svojim eksodusom, mi pa prečkamo puščavo zahvaljujoč Njemu in za Njim. On je bil skušan za nas in je premagal skušnjavca za nas. Vendar pa se moramo tudi mi, skupaj z Njim, spoprijeti s skušnjavami in jih premagati. »On nam daje živo vodo svojega Duha. Na nas pa je, da zajemamo v njegovem izviru in pijemo, v zakramentih, molitvi, čaščenju. On je luč, ki premaga mrak, od nas pa se zahteva, da ohranjamo mali plamen, ki nam je bil zaupan na dan našega krsta,« so se glasile papeževe spodbudne besede.

Na pot upanja po vzoru Device Marije
V tem smislu je postni čas »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«, naše poti iz suženjstva v svobodo, kar je treba vedno obnavljati. Zagotovo je to zahtevna pot, kar je tudi prav, saj je tudi ljubezen je zahtevna; a je pot, ki je polna upanja. In še več: eksodus postnega časa je pot, na kateri se oblikuje upanje. Naporen prehod skozi puščavo, vse preizkušnje, skušnjave, iluzije, prividi … vse to je potrebno za »kovanje močnega, trdnega upanja, po vzoru Device Marije, ki je sredi mraka trpljenja in smrti svojega Sina še naprej verovala in upala v njegovo vstajenje, v zmago Božje ljubezni. S srcem, ki je odprto za to obzorje, vstopimo v postni čas. Čutimo se del svetega Božjega ljudstva in z veseljem začnimo to pot upanja,« je ob koncu kateheze povabil sveti oče.

01/03/2017 12:19