Papež rimskim duhovnikom: Napredovati v veri. Spomin, upanje, razločevanje

RIM (četrtek, 2. marec 2017, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal z duhovniki rimske škofije, ki so se na začetku postnega časa zbrali na duhovnih vajah v papeški baziliki svetega Janeza v Lateranu. Dnevni molitveni uri je sledilo spokorno bogoslužje, ki ga je vodil pomožni škof Angelo De Donatis, duhovniki so imeli možnost za spoved – spovedoval je tudi papež Frančišek, sledila pa je njegova poglobljena meditacija z naslovom Napredovanje vere v življenju duhovnika.

Spomin, upanje, razločevanje trenutka
Papež Frančišek je kot zgled rasti v veri pred zbrane duhovnike postavil Simona Petra, ki »je bil presejan« (glej Lk 22,31). Za izhodišče pa je postavil tri »nepremične točke«: spomin, upanje in razločevanje trenutka. Spomin je ukoreninjen v veri Cerkve; upanje nas podpira v veri; razločevanje trenutka pa je pomembno v trenutku delovanja, ko je treba postaviti v prakso vero, ki deluje po ljubezni.

Papež je nakazano opredelil na naslednji način. Razpolagam z obljubo – vedno je pomembno spominjati se Gospodove obljube, ki me je postavila na to pot. Sem na poti, imam upanje – upanje mi kaže obzorje, me vodi; je zvezda in tudi tisto, kar me podpira; je sidro, usidrano v Kristusu. In v posebnem trenutku, na vsakem križišču poti, moram razločevati konkretno dobro, korak naprej v ljubezni, ki ga lahko naredim, in tudi način, s katerim Gospod želi, da ga naredim.

Spominjati se preteklih milosti daje naši veri trdnost učlovečenja. Umešča jo v celoto neke zgodovine, zgodovine vere naših očetov, ki »so umrli v veri, ne da bi doživeli izpolnitev obljub, a videli so jih in jih pozdravljali iz daljave« (glej Heb 11,13). Mi, ki smo obdani z množico pričevalcev, in gledamo, kamor so oni gledali, uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. Upanje  je tisto, ki odpira vero za Božja presenečenja. Naš Bog je vedno večji od tistega, kar si o Njem lahko mislimo in predstavljamo, od tistega, kar mu pripada, in od njegovega delovanja v zgodovini. Odprtost upanja daje naši veri svežino in obzorje. To ni odprtost za prostovoljno domišljijo, ki bi projicirala fantazije in lastne želje, ampak je odprtost, ki nas spodbuja, da vidimo izpraznjenje Jezusa, ki je »zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola« (glej Heb 12,2). Upanje, ki privlači, ne povzroča spremenjene Gospodove podobe, ampak njegovo sramotno podobo. »Vse bom pritegnil k sebi« (glej Jn 12,32). Razločevanje je tisto, kar konkretizira vero, kar jo naredi »dejavno po ljubezni« (glej Gal 5,6), kar nam omogoča verodostojno pričevanje.

Rast v veri
Sveti oče se je vrnil k vprašanju »rasti v veri« in izpostavil apostolsko spodbudo Veselje evangelija – imenoval jo je programski dokument –, ki vedno govori o »rasti« in »zorenju«, tako v veri kot ljubezni, tako v solidarnosti kot razumevanju Božje besede. Veselje evangelija ima dinamično perspektivo: »Gospodovo misijonarsko poslanstvo vključuje povabilo k rasti v veri, saj je rečeno: ''Učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal'' (Mt 28,20). S tem je jasno, da mora prvo oznanilo omogočiti formacijo in zorenje« (VE, 160). Papež je želel poudariti predvsem slednje: »pot formacije in zorenja v veri«. Vzeti to z vso resnostjo pomeni, da »ne bi bilo pravilno interpretirati ta klic k rasti izključno ali prednostno kot zgolj formacijo v verskem nauku« (VE, 161). Rast v veri se odvija preko srečanj z Gospodom skozi življenje. »Ta srečanja se varujejo v spominu kakor zaklad in so naša živa vera v osebni zgodovini zveličanja,« je izpostavil Frančišek in še poudaril, da je vera, torej napredovanje in rast v veri, vedno utemeljena na križu.

Podoba Simona Petra. Presejan kakor pšenica
V drugem delu meditacije je papež Frančišek spregovoril o Simonu Petru in njegovi rasti v veri. Vstopamo v paradoks, po katerem je ta, ki nas mora potrditi v veri, tisti, ki ga Gospod pogosto graja zaradi »male vere«. Gospod pogosto kaže kot zglede velike vere druge osebe. Velikokrat hvali vero preprostih oseb in ostalih, ki ne pripadajo Izraelovemu ljudstvu, medtem ko pri učencih, še posebej če pomislimo na Simona Petra, pogosto graja njihovo »malo vero«. Papež spomni, da imajo Gospodove besede o veliki in mali veri pedagoški namen in so spodbuda za razvijanje želje po rasti v veri, pri čemer izpostavi Jezusove besede, da je molil za Petrovo vero.

»Vidimo, da ima vera Simona Petra posebno značilnost: je preizkušena vera in s takšno ima poslanstvo, da potrdi in utrdi vero svojih bratov, torej našo vero.« Vera Simona Petra je manjša od vere mnogih malih zvestega Božjega ljudstva. Celo pogani, kot je stotnik, imajo večjo vero, tako da izprosijo ozdravitev bolnega v svoji družini. Simonova vera je počasnejša od vere Marije Magdalene in Janezove vere. Janez prepozna Gospoda na obrežju jezera, ko samo posluša njegove besede. Simonova vera ima trenutke veličine, ko izpove, da je Jezus Mesija, a tem trenutkom skoraj takoj sledijo velike zmote, skrajne šibkosti in popolne zbeganosti, kot takrat, ko hoče Gospoda braniti z mečem. Da sploh ne govorimo o treh sramotnih trenutkih, ko ga zanika pred služabniki.

V nadaljevanju je sveti oče razložil tri osrednje momente v rasti Petrove vere in sklenil, da je bila v njegovem življenju vedno navzoča skušnjava. Peter nam v prvi osebi kaže, kako napreduje vera, ko se izpoveduje in se pušča preizkušati. Prav tako nam kaže, da tudi sam greh vstopa v napredovanje vere. Peter je naredil največji greh, zanikal je Gospoda, a On ga je vseeno postavil za papeža. »Za duhovnika je pomembno, da zna umestiti svoje lastne skušnjave in lastne grehe v okvir Jezusove molitve, da se naša vera ne bi zmanjšala, ampak zorela in služila okrepitvi vere tistih, ki so nam bili zaupani,« je izpostavil papež Frančišek. Dodal je, kako rad ponovi, da duhovnik ali škof, ki se ne čuti kot grešnik, ki se ne spoveduje, se zapira vase, ne napreduje v veri.

Simon Peter je podoba človeka, ki mu Gospod Jezus v vsakem trenutku naloži opravljanje dejanj vere. Ko Peter razume to Gospodovo »dinamiko«, to njegovo pedagogiko, ne izpusti priložnosti za razločevanje, katero dejanje vere lahko opravi v svojem Gospodu. In v tem se ne zmoti. Ko ga Jezus poimenuje Peter, mu Simon to dopusti. Njegov »tako bodi«  je tih in se bo tekom njegovega življenje pokazal kot realen. V Petrovem življenju je bilo veliko različnih trenutkov, pa vendar so nosili samo en poduk: poduk Gospoda, ki potrjuje njegovo vero, da bi on lahko potrdil vero njegovega ljudstva. »Tudi mi prosimo Petra, naj nas potrdi v veri, da bomo mi lahko potrdili vero naših bratov,« je sklenil sveti oče.