2017-03-04 08:00:00

Duhovne misli Benedikta XVI. za 1. postno nedeljo


Benedikt XVI. je med katehezo na pepelnično sredo, 9. marca 2011 dejal:
»S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim, v Njem ste bili tudi obujeni« (Kol 2,12). »Postne nedelje, še posebej v letošnjem liturgičnem letu A, nas uvajajo v življenje krstne poti, podobno kot jo prehodijo katehumeni, torej tisti, ki se pripravljajo na prejem krsta, da bi v nas poživila dar ter da bi ponovno zavzeto zaživeli zahteve tega zakramenta, ki je osnova našega krščanskega življenja. V letošnji postni poslanici sem želel spomniti na posebno povezanost med postnim časom in krstom. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih« (prim. Rim 8,11).

V poslanici za postni čas 2011 je Benedikt XVI. zapisal:
»Prva postna nedelja razkriva naše človeško stanje na tem svetu. Zmagovit boj zoper skušnjave na začetku Jezusovega javnega delovanja je povabilo, da bi se zavedli svoje lastne krhkosti in sprejeli Milost, ki osvobaja od greha in vliva novo moč v Kristusu, ki je pot, resnica in življenje (prim. Uvajanje odraslih v krščanstvo, št. 25). Gre za odločen poziv k zavesti, da krščanska vera po Jezusovem zgledu in v občestvu z Njim vključuje boj »proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti« (Ef 6,12), v kateri hudič deluje in se tudi danes ne utrudi skušati človeka, ki se hoče približati Gospodu: Kristus je v tem boju zmagal, da bi tudi naše srce odprl upanju in nas vodil do zmage nad zapeljivostmi zla.«

Benedikt XVI je med homilijo na pepelnično sredo leta 2009 v baziliki sv. Sabine dejal:
»Poglejte torej kaj je krščanska poklicanost: s Kristusom vstali, smo prešli skozi smrt in sedaj je naše življenje s Kristusom skrito v Bogu (prim. Kol 3.1-2). Da bi lahko živeli to novo bivanje, se je nujno potrebno hraniti z Božjo Besedo. Samo, če smo v dialogu z Bogom, smo resnično povezani z njim ter živimo v njegovi navzočnosti. To Jezus jasno pove v odgovoru na prvo od treh skušnjav v puščavi, ko navaja stavek iz 5. Mojzesove knjige: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4; prim. 5Mz 8,3). Sveti Pavel priporoča: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu« (Kol 3,16). Ravno v tem je apostol Pavel pričevalec, saj njegova pisma zgovorno potrjujejo, da je živel v nenehnem dialogu z Božjo Besedo. Misel, delovanje, molitev, teologija, pridiganje, opominjanje, vse je bilo sad Besede, ki jo je že od mladosti prejel po judovski veri in jo je v polnosti razodelo srečanje z umrlim in vstalim Kristusom. To Besedo je od takrat naprej oznanjal ves čas svojega misijonarskega 'teka'

Angelus, 13. marec 2011
»Dragi bratje in sestre, ta nedelja je prva v postnem času. Post kot liturgični čas štiridesetih dni je za Cerkev duhovna pot priprave na veliko noč. V bistvu gre za hojo za Kristusom, ki se je usmeril proti križu, višku njegovega odrešenjskega poslanstva. Če se sprašujemo, zakaj postni čas, zakaj križ, je radikalen odgovor tale: ker obstaja zlo, še več, greh, ki je kot pravi Sveto pismo glavni vzrok vsega zla. Toda ta trditev morda ne zveni prepričljivo, saj mnogi ne sprejemajo besede »greh«, ker le-ta predpostavlja verski pogled na svet in človeka. To gotovo drži, saj če odstranimo Boga z obzorja sveta, ne moremo govoriti o grehu. Podobno kot takrat ko sonce zaide izginejo tudi sence. Senca je namreč takrat, ko je sonce; tako tudi mrk Boga nujno za sabo potegne mrk greha. Zato se čut za greh, ki je nekaj drugega kot občutek krivde, kakor to razume psihologija, ponovno pridobi z odkritjem čuta za Boga. To izraža psalm Miserere, ki ga pripisujejo kralju Davidu, potem ko je storil dvojni greh, prešuštvo in umor: »Zoper tebe«, pravi David Bogu, »zoper tebe samega, sem grešil« (Ps 51,6).

Pred moralnim zlom se Bog obnaša tako, da se upre grehu, da bi rešil grešnika. Bog ne trpi zla, ker je Ljubezen, Pravičnost, Zvestoba in ravno zaradi tega noče smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in živi. Bog posega, da bi rešil človeštvo. To vidimo v vsej zgodovini judovskega ljudstva od osvoboditve iz Egipta naprej. Bog se je odločil osvoboditi svoje sinove suženjstva, da bi jih pripeljal v svobodo. A najhujše in najgloblje suženjstvo je suženjstvo greha. Bog poslal svojega Sina na svet zato, da bi ljudi osvobodil nadvlade Satana, ki je vir in vzrok vsakega greha. Svojega Sina je poslal v naše umrljivo meso, da bi s smrtjo na križu postal spravna žrtev. Proti temu dokončnemu in vse obsegajočemu načrtu odrešenja se je hudič uprl z vsemi močni, kakor to prikazuje današnji evangelij o skušanju Jezusa v puščavi. Ta evangelij oznanjamo na vsako prvo postno nedeljo. Saj vstopiti v postni čas pomeni, z Jezusom se upreti grehu, ter se podati kot posamezniki in kot Cerkev v duhovni boj proti duhu zla.

Prosimo na pravkar začeti poti postnega časa za materinsko pomoč Sveto Marijo, da bo bogat s sadovi spreobrnjenja. Še posebej prosim, da se spomnite v molitvi mene in sodelavcev rimske kuriji, ki bomo nocoj začeli tedenske duhovne vaje.«








All the contents on this site are copyrighted ©.