Papež o sakralni glasbi: Ovrednotiti dediščino. Inkulturirati

VATIKAN (sobota, 4. marec 2017, RV) – S papežem Frančiškom so se danes srečali udeleženci mednarodnega simpozija o sakralni glasbi ter njenih kulturnih in umetniških razsežnostih. Potekal je od 2. do 4. marca pod naslovom Glasba in Cerkev: bogoslužje in kultura 50 let po Musicam Sacram. Organizirala pa sta ga Papeški svet za kulturo in Kongregacija za katoliško vzgojo v sodelovanju s Papeškim inštitutom za sakralno glasbo in Papeškim liturgičnim inštitutom, ki deluje na Ateneju sv. Anzelma. Papež je v govoru dejal, da je naloga sakralnega glasbe in liturgičnega petja »ustvariti občutenje slave Boga, njegove lepoto in njegove svetosti, ki nas ovija kakor svetel oblak«. Zbrane na avdienci je spodbudil k prizadevanju za naslednji pomemben cilj: »pomagati bogoslužnemu zboru in Božjemu ljudstvu, da bosta z vsemi čuti, fizičnimi in duhovnimi, zaznala Božjo skrivnost in bosta v njej soudeležena«.

Poglobiti odnos med sakralno glasbo in sodobno kulturo
Pol stoletja po Musicam Sacram, Navodilu o izvajanju glasbe pri svetem bogoslužju, je simpozij želel z interdisciplinarnega in ekumenskega vidika poglobiti sedanji odnos med sakralno glasbo in sodobno kulturo, med glasbenim repertoarjem, ki se uporablja v Cerkvi, in prevladujočimi glasbenimi tendencami. Udeleženci pa so razpravljali tudi o estetski in glasbeni formaciji tako klera, posvečenih oseb in laikov, ki delujejo na področju pastorale. Kot je zatrdil papež, se je koncil dobro zavedal težave, ki so jo imeli verniki med bogoslužjem, saj v celoti niso razumeli jezika, besed in znamenj. Da bi se konkretizirale osnovne smernice, ki jih je nakazala koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium, so bila napisana razna navodila, med temi tudi o sakralni glasbi.

Aktivna in zavesta udeležba pri bogoslužju
Dokument Musicam Sacram, ki upošteva koncilske smernice, poudari pomembno vlogo udeležbe vseh vernikov, ki naj je »aktivna, zavestna in polna«. Prav tako jasno izpostavi, da resnična slovesnost liturgičnega dejanja ni toliko odvisna od razkošne oblike petja in bleščavosti obreda, temveč bolj od dostojnega in pobožnega načina obhajanja. Sveti oče je izpostavil, da gre predvsem za »zbrano udeležbo pri Božji skrivnosti«, pri teofaniji, do katere pride pri vsakem evharističnem obhajanju, med katerim Gospod postane navzoč med svojim ljudstvom. Slednje je poklicano, da je dejansko soudeleženo pri odrešenju, ki ga uresničuje umrli in vstali Kristus. »Aktivna in zavesta udeležba je torej v tem, da se zna vstopiti v to skrivnost, da se jo zna motriti, častiti in sprejeti, dojeti smisel, zahvaljujoč predvsem pobožni tišini in muzikalnosti jezika, s katerim nam govori Gospod,« je dejal papež in dodal, da se v tej smeri odvija premišljevanje o prenovi sakralne glasbe in njenem dragocenem prispevku.

Inkulturiranost sakralne glasbe in liturgičnega petja
Izpostavil je dvojno poslanstvo, ki mu je Cerkev poklicana slediti na tem področju. Na eni strani je treba »varovati in ovrednotiti bogato in raznovrstno dediščino, jo uravnoteženo uporabljati v sedanjosti ter se izogibati nevarnosti nostalgičnega ali arheološkega pogleda«. Na drugi strani pa je treba delovati na način, da bosta »sakralna glasba in liturgično petje v celoti inkulturirana v sedanji umetniški in glasbeni jezik«, da bosta torej znala »utelesiti in prevesti Božjo besedo v petje, zvoke in harmonije, ob katerih bo vzdrhtelo srce ljudi našega časa«, obenem pa se bo ustvarjalo »čustveno ozračje, ki spodbuja vero, sprejemanje in polno sodelovanje pri skrivnosti, ki se obhaja«.

Kakovostno prenoviti sakralno glasbo
Seveda sta stik z modernostjo in vnašanje govorjenih jezikov v liturgijo povzročila mnogo problemov na področju glasbene govorice, oblik in zvrsti, je nadaljeval Frančišek. Včasih so celo prevladale določena povprečnost, površinskost in banalnost v škodo lepote in globine liturgičnih slavij. Zato lahko različni protagonisti na tem področju, glasbeniki, skladatelji, zborovodje in zborovski pevci, bogoslužni animatorji, dajo dragocen prispevek k prenovi kvalitete sakralne glasbe in liturgičnega petja. Papež je izpostavil pomen vlaganja v ustrezno glasbeno formacijo, in to tudi tistih, ki se pripravljajo na duhovništvo, v dialogu z glasbenimi tokovi našega časa, upoštevajoč potrebe različnih kulturnih prostorov, in z ekumensko držo.