2017-03-07 10:42:00

Druga meditacija govorila o Jezusovi tišini: Kakšne so moje tišine?


VATIKAN (torek, 7. marec 2017, RV) – Včeraj popoldne so se papež Frančišek in člani rimske kurije zbrali pri drugi meditaciji postnih duhovnih vaj, ki od nedelje potekajo v kraju Ariccia. P. Giulio Michelini je govoril na temo Jezusove zadnje besede in začetek trpljenja (Mt 26,1-19). Izpostavil je pomen tišine ter povezanost med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega.

Jezusova tišina …
Ko Jezus konča vse govore, naznani, da bo izročen in križan. Pri svetopisemskem odlomku iz Matejevega evangelija, ki je bil izhodišče druge meditacije, je p. Michelini izpostavil Jezusovo tišino pred nasprotniki, kar je značilno za njegov pasijon.

Lahko bi rekli, da v nekaterih trenutkih besede ne služijo ničemur, na primer v situacijah, ko so sogovorniki nasprotniki ali pa oblast ne dovoli, da bi govorili. Tudi Frančišek Asiški pravi bratom, naj so med neverniki navzoči na dva načina: če lahko, z oznanjanjem evangelija, ali pa s svojo preprosto navzočnostjo, ki poživlja. Besede lahko včasih tudi povzročijo škodo. P. Michelini je navedel misel rabina Ball Shem Towa: »Besede, ki prihajajo z ustnic učiteljev in tistih, ki molijo, ne pa iz srca, ki je obrnjeno v nebesa, se ne dvignejo visoko, temveč napolnijo hišo od ene stene do druge in od tal do stropa.«

Kakšne so moje tišine?
Jezus torej molči pred ljudmi, ki ga imenujejo bogokletnik, ki ga hočejo uničiti. Obstaja več vrst tišine: jezna tišina nekoga, ki razmišlja o maščevanju, ali pa tišina, ki žrtvi nikoli ne pomaga. Jezusova tišina med pasijonom je nebogljena in vedra. A poleg Jezusove tišine, je bolj žgoča še ena tišina – tišina Boga. Jezus se izroči tej Očetovi tišini. P. Michelini pred udeležence duhovnih vaj postavi vprašanje o njihovih lastnih tišinah: »Razmišljujoč o Jezusovi tišini se vprašam, ali vero začnem samo z besedami, ali pa je moje življenje evangelizatorsko. Vprašam se, kakšne vrste so moje tišine; in, v povezavi s cerkveno službo, ki jo opravljam, se vprašam, ali sem kriv za tišine, ki ne bi smele biti.«

Ali ščitim fasado na račun pravic ljudi?
Ostale osebe, ki se pojavijo v začetku 26. poglavja Matejevega evangelija, so Kajfa, veliki duhovniki in starešine ljudstva, ki sklenejo, da je Jezusa treba prijeti, vendar ne na praznik, da med ljudstvom ne bi nastal nemir. Tu ne gre za stigmatizacijo judov, kajti ta drža se nanaša na versko hierarhijo, ta pa je lahko navzoča v vsaki človeški instituciji, kot je pojasnil p. Michelini. Gre za držo, ki verjame, da služi Bogu, a pri tem izgubi pravo smer. V ospredje stopita dve nasprotni si logiki: na eni strani je Jezus, pobožen jud, vendar laik, ki se pripravlja na obhajanje pashe, na drugi strani pa so veliki duhovniki, ki se pripravljajo, da ubijejo nedolžnega, skrbi jih za praznik v smislu njegovega zunanjega poteka. Vprašanje, ki ga izpostavi p. Michelini, je: Ali kot »strokovnjak za sveto« pristanem na kompromise, da bi tako na škodo pravic oseb zavaroval fasado in institucijo?

Tudi mi smo med temi reveži
Matej v nadaljevanju 26. poglavja opiše prizor maziljenja v Betaniji: žena zlije dragoceno olje na Jezusovo glavo. Prizor je opisan v vseh štirih evangelijih, četudi so med njimi manjše razlike. Jezus brani to ženo, za katero se zdi, da je edina, ki razume, kaj se bo Jezusu zgodilo, in naredi izredno simbolično dejanje. Maziljenje je kraljevsko maziljenje, a lahko ga razlagamo tudi kot pogrebno maziljenje. Jezus odobrava ženino gesto in zavrne oporekanje, da bi ta denar, ki je bil zapravljen za drage dišave, lahko namenili revnim. A to je bil trenutek, namenjen služenju Jezusu. P. Michelini je spomnil na mnoge revne: od tistih, ki se ne morejo udeležiti bogoslužij, ker so že stari ali pa bolni, do tistih, ki trkajo na naša vrata in prosijo samo to, da bi bili sprejeti. »Mnogi pa so taki, ki nimajo poguma, da bi potrkali na naša vrata, in proti njim bi morali iti mi. Če smo iskreni in se ozremo nazaj, ne moremo, da se ne bi tudi mi prištevali med te reveže. Vsak je revež za drugega. Jezusove besede nam govorijo, da se njegovo poslanstvo ne konča z njegovim zemeljskim življenjem, ampak se nadaljuje s prizadevanjem skupnosti vernikov za vse reveže, vključno z nami.«

Povezati ljubezen do Boga in do bližnjega
P. Michelini je meditacijo sklenil s spodbudo, naj ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega ostaneta povezani. Ponudil je še zadnji sklop vprašanj: »Vprašam se, ali izberem samo eno stran – tisto, ki mi bolj ustreza, ali pa tisto lažjo, in torej mazilim Jezusove noge, morda z liturgijo, molitvijo, pri tem pa puščam ob strani revne; ali pa se posvečam revnim, a pozabljam na molitev in čaščenje. Ali mi uspeva držati skupaj ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega?«

Postne duhovne vaje za rimsko kurijo potekajo od 5. do 10. marca v italijanskem kraju Ariccia blizu Rima. Vodi jih frančiškan p. Giulio Michelini na temo Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje po Mateju. Prva meditacija, ki je bila na programu včeraj dopoldne, je govorila o Petrovi izpovedi in Jezusovi poti proti Jeruzalemu (Mt 16,13-21).

 








All the contents on this site are copyrighted ©.