Prva postna pridiga p. Cantalamesse: Sveti Duh nas uvaja v skrivnost Kristusovega gospostva

VATIKAN (petek, 10. marec 2017, RV) – »Nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod', razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3). Te besede iz Prvega pisma Korinčanom so tema letošnjih postnih pridig p. Raniera Cantalamesse. Njegove meditacije so torej osredotočene na osebo in delovanje Svetega Duha. Vsak petek, in sicer v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) v apostolski palači, jim bodo prisluhnili papež Frančišek in člani rimske kurije.

Da bi rastli v poznavanju Kristusove skrivnosti
Med današnjo pridigo, posvečeno Svetemu Duhu, ki nas uvaja v skrivnost Kristusovega gospostva, sveti oče sicer ni bil prisoten, ker je istočasno zaključeval postne duhovne vaje v Aricci. Papeški pridigar je izhajal iz glavne prošnje prve postne nedelje, v kateri prosimo, da bi rastli v poznavanju Kristusove skrivnosti ('da se bomo bolj in bolj poglabljali v Kristusovo skrivnost'). To je po njegovem mnenju za Zveličarja najlepše delo, ki ga sprejema z zadovoljstvom, in je tudi cilj, h kateremu bi rad pripomogel z letošnjimi postnimi meditacijami.

V osrednjem delu veroizpovedi molimo: Verujem v enega Gospoda, Jezusa Kristusa. Sveti Pavel zatrjuje, da se Jezus Kristus razodene kot Božji Sin po duhu svetosti (glej Rim 1,4), kar pomeni v moči Svetega Duha. Razumevanje Kristusove skrivnosti, ki je bila dana njemu, svetim apostolom in prerokom, torej pripiše Duhu (glej Ef 3,4-5).

Sveti Duh nikoli ne reče »jaz«
Nekateri menijo, da zanos glede Svetega Duha lahko zasenči Kristusovo delovanje, kakor da bi bilo le-to nepopolno. Gre za nerazumevanje, je zatrdil p. Cantalamessa. Duh nikoli ne reče »jaz«, nikoli ne govori v prvi osebi, vedno se sklicuje na Kristusa. Sveti Duh ne dela novih stvari, ampak stvari dela nove. Ničesar ne dodaja stvarem, ki jih je zasnoval Jezus, pač pa jih poživlja in prenavlja. Njegov prihod na binkošti se pokaže kot nenadno razsvetljenje nad Kristusovim delom in njegovo osebo. Od tistega dne dalje je prvotna skupnost Jezusovo življenje, njegovo smrt in vstajenje, začela brati na drugačen način: vse se je zazdelo jasno, kakor da bi z njihovih oči padlo zagrinjalo (glej 2 Kor 3,16). Čeprav so živeli poleg njega, brez Duha niso mogli prodreti v globino njegove skrivnosti.

Objektivno in subjektivno poznavanje Kristusa
V nadaljevanju je p. Cantalamessa razložil, da obstajata objektivno in subjektivno poznavanje Kristusa. Medtem ko pri Pavlu prevladuje zanimanje za poznavanje tistega, kar je Kristus »storil za nas«, pri Janezu, nasprotno, prevlada zanimanje za tisto, kar Kristus »je«. Duh svoje poslanstvo opravlja v obeh okoljih.

Po hitrem pogledu v zgodovino odnosa med Svetim Duhom in poznavanjem Kristusa, med katerim je spomnil tudi na obdobje raziskovanja t. i. »zgodovinskega Jezusa«, je papeški pridigar nanašajoč se na francoskega teologa Henrija de Lubaca, izpostavil vprašanje, kako se poznavanje Kristusa kaže v novem duhovnem in teološkem ozračju. Najpomenljivejše dejstvo ni odkritje novih perspektiv in metodologij, ki jih predlaga trenutna filozofija, ampak je ponovno odkritje temeljnega svetopisemskega podatka: »Da je Jezus Kristus Gospod! Kristusovo gospostvo je nov svet, v katerega je mogoče vstopiti le preko delovanja Svetega Duha.«

Jezus Kristus je Gospod
Sveti Pavel govori o poznavanju Kristusa, ki je vzvišeno in ki temelji prav v tem, da se ga prepozna in razglaša kot »Gospoda« (glej Fil 3,8). Kaj je posebnega v tej trditvi, da je Jezus Kristus Gospod, kar jo naredi tako odločilno, se lahko razloži tako z objektivnega kot subjektivnega vidika. Objektivna moč trditve je v tem, da dela »sedanjo« zgodovino in predvsem velikonočno skrivnost. Kristus je umrl za naše grehe, vstal je za naše opravičenje, zato je Gospod. Razglasitev »Jezus je Gospod« je seme, iz katerega je zrastla celotna »kerigma« in kasnejše krščansko oznanilo.

S subjektivnega vidika pa je moč te razglasitve v dejstvu, da predpostavlja neko odločitev. Kdor namreč izreče to trditev, se odloči glede smisla svojega življenja; je kakor da bi rekel: »Ti si moj Gospod;  jaz se ti podrejam, svobodno te priznavam za mojega zveličarja, mojega poglavarja, mojega učitelja, tistega, ki ima vse pravice nad menoj. Bolj pripadam tebi kakor sebi samemu, saj si me odkupil za visoko ceno« (glej 1 Kor 6,19).

Od Jezusa »osebnosti« do Jezusa »osebe«
To ponovno odkritje Jezusa kot Gospoda je novost in milost, ki jo Bog v naših časih podeljuje svoji Cerkvi. Naziv »Gospod« namreč že od 3. stoletja dalje ni bil več razumljen v svojem kerigmatskem pomenu. Četudi se je še naprej uporabljal, je postal zgolj eden izmed Kristusovih nazivov, kakor drugi. Pogosto je bil uporabljan zgolj kot del celotnega imena: Naš Gospod Jezus Kristus. Toda eno je reči »Naš Gospod Jezus Kristus«, drugo pa je reči »Jezus Kristus je naš Gospod«. Na ta način se ne izgovori zgolj imena, ampak se izpove vero.

Kakšna pa je pri tem vloga Svetega Duha, se je na koncu še vprašal papeški pridigar. Skriva se v dejstvu, da je razglasitev Jezusa Gospoda kakor vrata, ki vpeljejo v poznavanje vstalega in živega Kristusa. To ni več Kristus, ki je neka »osebnost«, ampak je »oseba«; ni več skupek trditev, dogem, ni več samo objekt bogoslužja in spominjanja, četudi liturgičnega in evharističnega, ampak je »živa oseba, vedno prisotna v Duhu«.