Duhovne misli Benedikta XVI. za 2. postno nedeljo

»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
Evangelij o Gospodovem spremenjenju na gori nam pred oči postavi Kristusovo slavo, ki napoveduje vstajenje in človekovo pobožanstvenje. Krščanska skupnost se začenja zavedati, da jo Jezus vodi kot apostole Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro, na samo« (Mt 17,1), da bi v Kristusu, kot otroci v Sinu, znova prejeli dar Božje milosti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). To je povabilo, da bi se oddaljili od hrupa vsakodnevnega življenja in se potopili v Božjo navzočnost. On nam želi vsak dan posredovati Besedo, ki prodira v globino našega duha, kjer razlikuje dobro od zla (prim. Heb 4,12) in krepi voljo do hoje za Gospodom (Benedikt XVI., Splošna avdienca, 9. marec 2011).

Angelus 17. februar 2008
Gora – tako Tabor kakor Sinaj – je kraj bližine z Bogom. Je prostor dvignjen nad kraj vsakodnevnega bivanja, kjer se zadiha čisti zrak stvarstva. Je kraj molitve, kjer je človek pred Gospodovo navzočnostjo, kakor sta bila Mojzes in Elija, ki sta se pojavila ob spremenjenem Jezusu ter se pogovarjala z njim o 'izhodu', ki ga čaka v Jeruzalemu, torej o njegovi veliki noči. Spremenjenje je dogodek molitve. Medtem ko moli, se Jezus potopi v Boga, se poveže z njim, njegova volja soglaša z voljo Očetove ljubezni in obsije ga luč ter se tako vidno pokaže resnica njegovega bitja: On je Bog, Luč od Luči. Tudi njegova oblačila so postala bela in bleščeča. To nakazuje na krst, na bela oblačila, ki jih oblečejo novokrščenci. Kdor se prerodi v krstu se preobleče v luč ter že v naprej okuša nebeško bivanje, ki ga knjiga Razodetja opisuje s simbolom belih oblačil (prim. Raz 7,9.13). Gre torej za to, da je  spremenjenje napoved vstajenja, to pa predpostavlja smrt. Jezus je razodel apostolom  svojo slavo, da bodo imeli moč soočiti se s pohujšanjem križa ter da bodo razumeli, da se le preko mnogih preizkušenj pride v Božje kraljestvo. Očetov glas, ki se je zaslišal z višav, je Jezusa razodel za njegovega ljubljenega Sina  tako kot med krstom v reki Jordan, s tem da je dodal: »Njega poslušajte« (Mt 17,5). Da bomo vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, hoditi za njim po poti križa, ter nositi v srcu tako kot On, upanje vstajenja. »Spe salvi« v upanju smo bili rešeni. Danes lahko rečemo: »Spremenjeni v upanju«.

Obrnimo se v molitvi na Marijo ter prepoznajmo v njej človeško bitje, ki je bilo notranje spremenjena s Kristusovo milostjo. Zaupajmo se njenemu vodstvu, da bomo z vero in velikodušnostjo prehodili pot postnega časa.

Angelus, 20. marec 2011
Evangelij pravi, da sta se ob spremenjenem Jezusu 'prikazala Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim' (Mt 17,3). Prvi predstavlja Postavo, drugi pa Preroke. Ob tem je Peter ves vznesen vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega« (Mt 17,4). Sv. Avguštin, ko to razlaga, pravi, da mi imamo samo eno bivališče: Kristusa. On je Božja Beseda, Božja Beseda v Postavi, Božja Beseda v Prerokih (Sermo De Verbis Ev. 78,3; PL 38,491). Saj je tudi Oče sam rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Med spremenjenjem se Jezus ni spremenil, temveč je razodel svoje božanstvo. Saj je njegovo bitje v intimnem prežetju z Bogom postalo čista luč. S tem, da je eno z Očetom, je Jezus Luč od Luči. Peter, Jakob in Janez, so bili s tem, ko so zrli Gospodovo slavo, pripravljeni soočiti se s pohujšanjem križa, kakor o tem poje starodavna pesem: 'Na gori si se spremenil in tvoji učenci, so kolikor so mogli, zrli tvojo slavo, da bi, ko te bodo videli na križu, razumeli, da je bilo tvoje trpljenje prostovoljno in da bi svetu oznanili, da si ti resnično sijaj Očeta' ((Κοντάκιον είς τήν Μεταμόρφωσιν, in: Μηναια, t. 6, Roma 1901, 341).

Dragi prijatelji, tudi mi se udeležimo tega zrenja in tega nadnaravnega daru z molitvijo ter s poslušanjem Božje Besede. Poleg tega pa vas še posebej v tem postnem času spodbujam z besedami božjega služabnika Pavla VI.: 'da odgovorimo na božjo zapoved pokore poleg vsakodnevnih odpovedi, ki jih nalaga teža življenja, še s kakšnim prostovojnim dejanjem'(Cost. ap. Pænitemini, 17. februar 1966, III, c: AAS 58 [1966], 182). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga pri poslušanju in zvesti hoji za Gospodom Jezusom, vse do trpljenja in križa, da bomo deležni njegove slave.«

Med pozdravi po molitvi Angelovega češčenja je Benedikt XVI. nagovoril tudi v slovenščini: »Lepo pozdravljam romarje iz Tržiča v Sloveniji! Na našem zemeljskem popotovanju potrebujemo postaje, kjer si odpočijemo, se okrepimo in preverimo smer. Naj bo to vaše romanje takšna duhovna postaja, da boste nato smelo napredovali na poti k vstalemu Kristusu, našemu Odrešeniku.  Naj bo z vami moj blagoslov!

Homilija, 20. marec 2011, župnija sv. Korbinijana, Rim
»Kakor ste uspeli zgraditi župnijske prostore, tako vas s tem svojim obiskom želim spodbuditi, da bi vedno bolj gradili tudi Cerkev živih kamnov, ki ste vi. V drugem berilu smo slišali Pavlove besede: 'Vi ste Božja njiva in Božja zgradba' (1Kor 3,9) ter jih spodbuja naj gradijo na edinem resničnem temelju, ki je Jezus Kristus« (prim. 1Kor 3,11).«

Benedikt XVI. je med homilijo spregovoril o dveh vidikih današnjega praznovanja. Prvi vidik je evangelij današnje druge postne nedelje, ki govori o Jezusovem spremenjenju na gori, drugi pa posvetitev nove župnijske cerkve, ki je Božja hiša sredi njihovih hiš.

»Spremenjenje je razodetje najgloblje resničnosti Jezusove osebe. Saj je očividce, tri apostole, zajel svetel oblak, ki v Svetem pismu vedno naznanja Božjo navzočnost. Zaslišali so glas, ki je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin nad katerim imam veselje; njega poslušajte!' (Mt 17,5). S tem dogodkom je Jezus pripravil svoje učence na svojo velikonočno skrivnost, da bodo lahko prestali strašno preizkušnjo trpljenja in tudi, da bodo razumeli razsvetljujoče dejstvo vstajenja.

Božja volja se v polnosti razodeva v osebi Jezusa Kristusa. Kdor želi živeti po Božji volji, mora hoditi za Jezusom, ga poslušati, sprejeti njegove besede ter jih s pomočjo Svetega Duha poglobiti. To je, moji dragi prijatelji, prvo povabilo, ki vam ga želim izreči: rastite v spoznanju in ljubezni do Kristusa, bodisi kot posamezniki, bodisi kot župnijska skupnost. Srečujte se z njim v evharistiji, poslušanju njegove besede, v molitvi in dejavni ljubezni«.

»Drugi vidik pa je Cerkev, kot zgradba, predvsem pa kot skupnost.« Sveti oče je ob tem najprej razložil, kdo je bil sv. Korbinijan, kako je bil on, kot freisinški škof štiri leta njegov naslednik. Razložil je tudi simbol medveda, ki ga ima v svojem papeškem grbu. Ko je namreč sveti Korbinijan poromal v Rim, mu je medved pojedel konja, na katerem je bila njegova prtljaga. Škof se je na medveda hudo razjezil in mu ukazal, naj on nosi prtljago vse do Rima. Kar je medved tudi storil.«

»Dragi prijatelji sv. Korbinijana. Gospod Jezus, ki je popeljal apostole na goro molit ter se jim je razodel v slavi, je danes nas povabil v to novo cerkev. Tu ga lahko poslušamo, prepoznamo njegovo navzočnost v lomljenju evharističnega kruha in tako postajamo živa Cerkev, svetišče Svetega Duha ter vidno znamenje Božje ljubezni današnjemu svetu. V svoje domove se boste tako vrnili polni hvaležnosti in veselja, saj ste del te velike duhovne zgradbe, ki je Cerkev.«